CERKEV IN OBLAST NA PRIMORSKEM V PONEDELJEK 19 NOVEMBRA

CERKEV IN OBLAST NA PRIMORSKEM V PONEDELJEK 19 NOVEMBRA
KONSERVATORSKI NAČRT 022010 POLHOV GRADEC CERKEV MARIJINEGA ROJSTVA SLIKA

Cerkev in oblast na Primorskem

V ponedeljek, 19. novembra, je založba Družina v prostorij Galerije Družine v Ljubljani predstavila knjigo Marij Čipić Rehar Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945–1953.

Najprej je o knjigi spregovoril zgodovinar dr. France M. Dolinar:

O vsebini svoje knjige bo podrobneje spregovorila avtorica sama. Uvodoma želim opozoriti le, da je s tem delom, ki ga danes predstavljamo, mag. Marija Čipić Rehar zapolnila pomembno vrzel v našem vedenju o razmerah na Primorskem neposredno po drugi svetovni vojni. Govori namreč o tistem delu slovenskega ozemlja, ki je bilo po prvi svetovni vojni dodeljeno Italiji. Delo je nastalo na podlagi do sedaj neznanih in deloma neupoštevanih arhivskih virov, čeprav se do njih ni bilo vedno lahko dokopati. Cerkvena stran je namreč pisarniško poslovanje v obravnavanem obdobju omejila na minimum, ker je tudi nova, revolucionarna jugoslovanska oblast po drugi svetovni vojni sleherno premalo pretehtano besedo ali dejanje duhovnikov spretno izrabila v propagandne namene proti posameznim duhovnikom in Cerkvi kot celoti, pisne dokumente pa tudi kot dokazno gradivo v kazenskih postopkih proti njim. Na nek način se je, na drugi ravni seveda, ponovila zgodba, ki so je bili primorski duhovniki že vajeni iz časov fašistične okupacije. Zato prava vrednost knjige Marije Čipić Rehar, ki jo danes predstavljamo, niti ni toliko v zgodbi, ki je nastala na podlagi analize uporabljenih arhivskih virov in literature, ampak predvsem v tankovestnem preverjanju vsebine ohranjenih poročil ter njihovem dopolnjevanju s konkretnimi življenjskimi izkušnjami nekaterih še živečih udeležencev dogajanja v tem času.

Ko pregledujemo poročila slovenskega povojnega zgodovinopisja o dogajanju na Primorskem po letu 1945, nas preseneča zadrega večine avtorjev, ko spregovorijo o odnosu med Cerkvijo in državo na Primorskem v tem času. Navadno ga odpravijo s pavšalnimi sodbami o narodnosti zavesti slovenskih duhovnikov v času fašizma, večinoma pa ignorirajo probleme, s katerimi so bili ti duhovniki soočeni v Demokratični federativni Jugoslaviji, oziroma v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Pravzaprav smo priče zanimivemu paradoksu: v prizadevanju za diferenciacijo slovenskih duhovnikov na celotnem ozemlju Socialistične Republike Slovenije, je partijska oblast močno izpostavila lik primorskega duhovnika kot narodno zavednega, kot tistega, ki je branil slovenstvo pred potujčevanjem nasilnega italijanskega fašizma in pravočasno spoznal znamenja časa ter podprl narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju in storil vse za priključitev Primorske matični domovini.

Ko pa je bila revolucionarna oblast trdno v sedlu, je skušala tudi na Primorskem razbiti enotnost duhovščine z ideološko diferenciacijo. Duhovščina naj bi se distancirala od »zločinskih« škofov v Gorici in Trstu, obsodila delovanje ljubljanskega škofa Rožmana in duhovščino v t.i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno. Stopila naj bi v Osvobodilno fronto, oziroma od leta 1949 v stanovsko društvo slovenskih duhovnikov in se na ta način preko njega podredila nadzoru komunistične partije. Tisti duhovniki, nič manj narodno zavedni, ki se niso bili pripravljeni podrediti temu, javnosti sicer skrbno prikritemu diktatu partije, so se znašli v primežu iste ideološke diferenciacije in istih sodnih mlinov, kot njihovi kolegi drugod po Sloveniji. Njihov »narodnostni« kapital, njihovo simpatiziranje z narodnoosvobodilnim bojem, njihovo prizadevanje za priključitev Primorske matični domovini, je lahko skopnelo dobesedno čez noč. Pokončnost primorskih duhovnikov je oblast skušala zlomiti na različne načine, tudi z lažnimi obtožbami v sredstvih javnega obveščanja in z vrsto montiranih političnih procesov. Najodmevnejša sta bila vsekakor proces proti Jožku Kraglju leta 1949 in t. i. tolminski proces leta 1951. Istočasno je nova oblast tudi na Primorskem celotno dejavnost duhovnikov potisnila za cerkvene zidove in strogo nadzorovala njihovo delo. V tem času je prišlo do izredno kočljive situacije, ki je bila očitno možna samo v Sloveniji. Apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške in tržaške škofije, dr. Mihael Toroš, je s svojo naklonjenostjo duhovniškemu društvu, ki so mu cerkvene oblasti v Jugoslaviji očitale, da je partijsko orodje pri diferenciaciji duhovnikov, »mehčal« trdoto in nepopustljivost slovenskih političnih oblasti do Cerkve oziroma duhovnikov, praktika Anton Vovk v Ljubljani in dr. Maksimilijan Držečnik v Mariboru pa sta s svojim modrim ravnanjem preprečila, da bi prepoved duhovniških društev, ki ga je izglasovala Jugoslovanska škofovska konferenca, veljala tudi v Sloveniji, oziroma, da ni posegel vmes direktno Sveti sedež s svojimi disciplinskimi ukrepi, ki bi onemogočili pot k sožitju med obema stranema.

Kljub polemični govorici obravnavanih virov in izpovedim še živih prič takratnega dogajanja, se je avtorici pri interpretaciji uporabljenega gradiva posrečilo ohraniti jasno, umirjeno in uravnoteženo govorico. Vzdržala se je vrednostnih sodb in z ustrezno znanstveno distanco prepustila govorico s kritičnim aparatom podkrepljenim dejstvom. To dimenzijo bi rad v delu kolegice dr. Marije Čipić Rehar posebej izpostavil. Ker je njeno delo prvi sistematični prikaz vpetosti Cerkve na Primorskem v oblastne strukture revolucionarnega režima po drugi svetovni vojni v Sloveniji in Jugoslaviji, zasluži naše posebno priznanje in pohvalo.

Avtorica Marija Čipić Rehar je o svoji knjigi dejala:

Knjiga je razdeljena na tri obdobja, ki so postavljeni na podlagi dogajanja v politiki in upravi. V uvodnem obdobju sem predstavila čas od konca prve svetovne vojne, prihod Italijanov v primorske kraje, italijanizacijo in potem drugo svetovno vojno – pri čemer je bil poseben poudarek na vlogi duhovnikov v vojnem času. Pri tem bi izpostavila zadnji dve leti vojne pod okupacijo Nemcev. V tem času se je namreč izoblikoval odnos med duhovniki in narodnoosvobodilnim gibanjem, ki se je v veliki meri razlikoval od primerljivih odnosov v drugih slovenskih pokrajinah. Na ta odnos je vplivalo 25 let, ki so jih Primorci preživeli pod italijansko kraljevino. Najhujša so bila leta pod fašizmom, ki je globoko zaoral v slovensko narodno zavest in v Primorce vsadil prepričanje, da je katerikoli režim pod Jugoslavijo boljši.

1. Obdobje od 1945 do 1947

V obdobju od osvoboditve maja 1945 in vse do priključitve septembra 1947 so nove komunistične oblasti v primorskem prostoru vpeljale poseben način življenja, ki se je razlikoval od načina, ki ga je prevzel ostali slovenski prostor v okviru Demokratične federativne Jugoslavije. Med Cerkvijo in državnimi oblasti se je tako začel stopnjevati konflikt, ki je bil v vojnem času že deloma nakazan. Komunistične oblasti so počasi začele vdirati v posameznikovo življenje in diktirati njegovo obnašanje. Cerkev še ni bila podvržena zakonom DFJ, ki so povzročili hude težave pri izvajanju duhovnikovega pastoralnega dela (dovoljenja za bivanje, poučevanje verouka). Cerkev na Primorskem se je v veliki meri razlikovala tudi po svojih cerkvenih predstojnikih. Primorska škofa sta bila oba Italijana in nista bila prisotna v tem prostoru. Komunistične oblasti so njuno nacionalno pripadnost izrabile v propagandne namene. Redno so izhajali članki o fašističnem delovanju škofov in v veliki meri se je spodbujalo proteste proti škofoma.

Položaj drugod po Sloveniji je bil precej slabši, saj so zapirali in obsojali duhovnike. Prihajalo je do sodb s kaznijo usmrtitve, medtem ko je bil na Primorskem ta proces prestavljen na čas po priključitvi. Vse tedanje razlike med Primorsko in ostalim slovenskim prostorom je v tem obdobju mogoče pripisati neurejenim državnim mejam in vprašanju priključitve Primorske k Jugoslaviji.

Ta čas je še posebno zaznamovalo predvsem vprašanje mej in aktivno delo za priključitev Primorske v Jugoslaviji, kamor so vključili tudi duhovnike kot intelektualce oziroma dobre poznavalce terena. Ugled posameznih duhovnikov in njihovo delovanje v času fašistične vladavine v Italiji naj bi pripomogel pri prepričevanju razmejitvenih komisij, ki so obiskale mejne kraje. Sodelovanje duhovnikov je bilo v tem primeru več kot dobrodošlo.

Po drugi strani pa se je začelo postopoma omejevati duhovnike. Njihovo delovanje je postajalo vse bolj nadzirano, njihove besede zabeležene. Udeležba duhovnikov v javnem življenju župnij je postala nadležna in duhovniki naj bi bili počasi odmaknjeni od življenja vasi in mest. Sčasoma je bilo vse dogajanje okrog duhovnikov pod nadzorom represivnih oblastnih organov. Zbiranje podatkov o duhovnikih je dalo veliko količino materiala, ki je po priključitvi služil za zapiranje ali preganjanje duhovnikov.

3. Obdobje od 1947 do 1953

Obdobje se začne s priključitvijo Primorske k Jugoslaviji in zaključi z letom 1953, ki je mejnik v odnosih med Cerkvijo in državo, saj so bili s koncem leta 1952 prekinjeni stiki z Vatikanom, maja 1953 pa je bil izdan prvi zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je formalno-pravno uredil položaj verskih skupnosti. V letu 1953 je obenem že opaziti manjše spremembe, ki so kazale na zmanjšanje ukrepov proti Cerkvi (pomilostitev zaprtih duhovnikov).

Obdobje od priključitve Primorske k Jugoslaviji do leta 1953 je bilo za primorske duhovnike najhujši čas. V tem obdobju so se oblasti namreč osredotočile na duhovnike, nad njimi so vzpostavile strog nadzor in represijo. Močan nadzor nad duhovniki, uveden že pred priključitvijo, se je vse bolj poglabljal. Postajal je vse bolj prisoten tudi v notranjem življenju Cerkve in se je približeval stopnji nadzora drugod po Sloveniji. Cerkev na Primorskem je počasi postala del slovenske Cerkve, vendar je na nekaterih področjih vseeno ostala nekaj posebnega. Kmalu po priključitvi so oblasti pričele izvajati vse potrebno za izpeljavo agrarne reforme in razlastitev zemlje. Duhovniki so se začeli povezovati prek društva duhovnikov članov OF, iz katerega je potem nastalo vseslovensko društvo duhovnikov, nadzor nad duhovniki pa se je vedno bolj povečeval in je k vsesplošnemu nadzorovanju dogajanja okrog duhovnika pritegnil tudi duhovnike same.

Pritisk na duhovnike je bil zelo različen. Na starejše duhovnike so bolj pritiskali, ker so njihovo delovanje lažje ovirali, saj niso dobivali podpore in si niso mogli privoščiti zdravljenja, zdravil in primerne prehrane. Poleg tega so starejšim duhovnikom lažje očitali zločine med vojno. Javno so jih obtoževali sodelovanja z okupatorjem, ovajanja Nemcem in podpiranja domobrancev. Mlajših duhovnikov, ki so bili posvečeni po vojni in so večinoma službovali kot kaplani in kateheti, niso mogli obtožiti, zato so se jih lotili drugače. Delo duhovnikov z otroki in mladino partiji namreč ni ugajalo. Te duhovnike so zato blatili po časopisih in poskušali doseči, da bi starši ne pošiljali otrok k verouku. Poleg tega so bili ti duhovniki redni »gostje« na UDV. Nadzor nad njimi so oblasti še povečale ob večji aktivnostih, kot sta npr. priprava na birmo ali vodenje otrok na izlete. Aktivno delo z otroki so poskušali ovirati na različne načine najlažje pa so to dosegli z daljšo odsotnostjo duhovnika (zapor).

Duhovniki kot oznanjevalci vere so bili torej glavna tarča napadov novih oblasti. Te so jih poskušale pri njihovem delu čimbolj ovirati. Versko življenje župnij so poskušale osiromašiti z uvajanjem številnih dovoljenj, ki so jih duhovniki potrebovali za opravljanje svojega dela. Da bi uničile ugled duhovnikov, so uvedle objavljanje lažnih člankov, kjer so bili duhovniki opisani kot goljufi, vohuni in sovražniki ljudstva. Pisanju v časopisih so predstavniki oblasti dodali še propagando na množičnih mitingih in razkrinkavanja duhovnikov pred verniki. Vse to pa ni uničilo ugleda duhovnikov. Ti so še naprej ostajali opora v življenju posameznika na Primorskem. Pripisovanje zločinskih dejanj duhovnikom, javne razprave, razkrinkavanja duhovnikov in zaporne kazni namreč niso prepričali vernikov, še več, celo člani KPS so še vedno vztrajno obiskovali cerkev.

Drugi način oviranja in zmanjševanja vpliva Cerkve je bila vzpostavitev dobrega nadzornega sistema. Obveščevalne službe in drugi oblastni organi so beležili vse dogajanje okrog duhovnikov in vernikov, pogosto pa so v svoji veliki vnemi, da bi razkrinkali državnega sovražnika, pretiravali in zabeležili marsikatero neresnico. Življenje v totalitaristični državi z razpredeno obveščevalno službo je duhovnike na vsakem koraku opozarjalo k previdnosti. Besede, izrečene na prižnici in pri verouku, so zato morale biti premišljene, saj so lahko povzročile raznovrstne sankcije: od denarnih kazni do aretacij in sodnih procesov.

Oblasti so, da bi povzročile razkol med duhovniki, vpeljale tudi določene ugodnosti za duhovnike, ki so bili naklonjeni oblasti. Duhovniki, ki so bili nenaklonjeni oblasti, so doživeli sankcije. S pomočjo nenehnega nadzora so si izoblikovale sliko o posameznem duhovniku, na podlagi tega pa so se odločile za ravnanje z duhovnikom. Tako duhovniki, ki so prihajali iz partizanskih družin ali pa so bile njihove družine tarča nemških napadov, niso imeli veliko težav. Duhovniki iz družin, na kakršenkoli način povezanih z domobranskim gibanjem, pa niso dobili dovoljenj, nadzor nad njimi je bil poostren in zaporna kazen pogosto neizbežna.

Ravnanje z duhovnikom je bilo močno odvisno tudi od kraja, kjer je duhovnik služboval. V odročnih krajih, kjer KPS ni imela močnega vpliva in so tudi člani partijskih celic zahajali v cerkev, so duhovniki delovali brez večjih težav. V večjih krajih, kjer je bil pritisk partijskih organizacij močan, so bili duhovniki bolj nadzorovani. Odnos do duhovnika je bil odvisen tudi od položaja duhovnika – na duhovnike na višjih položajih (dekan, apostolski administrator) so zaradi pomembnejše vloge bolj pritiskali.

Želja oblasti, da razdeli duhovnike na oblasti naklonjene in nenaklonjene, je v primorskem prostoru prišla najbolj do izraza, ni pa dosegla zaželenega učinka. Zaradi posameznih ugodnosti so duhovniki resda vstopali v duhovniško društvo, vendar pa to ni bil zadosten razlog, da bi se duhovniki uklonili oblastem. Oblasti so zato morale poseči po skrajnih sredstvih – izsiljevanju in medsebojnem ovajanju. Na Primorskem je bilo v letih od 1945 do 1953 v ovajanje prisiljenih vsaj 30 duhovnikov. Velika večina duhovnikov pa je v toku povojnih let vsaj enkrat dobila ponudbo za sodelovanje. V zameno za ovajanje so jim ponudili določene ugodnosti: dovoljenja, potni list, denarne ugodnosti. Odločitev duhovnika, ali naj ovaja svoje stanovske tovariše ali pa dovoli oblastem, da ga zaprejo, pošljejo na prisilno delo in javno oblatijo, je bila zelo težka, velikokrat nemogoča.

Vsi ukrepi, ki so jih oblasti uvedle, da bi zmanjšale intenzivnost verskega življenja in vpliv Cerkve na vernike, niso prinašali zaželenih rezultatov. Tudi vsi ukrepi proti duhovnikom niso izničili njihovega ugleda in oddaljili vernikov od Cerkve. Slovenske oblasti so se zato odločile za ukrepe proti veri sami in prenesle preganjanje vere z duhovnikov na vernike in vero samo. V ta namen so v letu 1952 izvedli, kar nekaj ukrepov, kot so izločitev Teološke fakultete z Univerze v Ljubljani, prenos verouka iz šol v cerkvene prostore in večji pritisk na člane KPS, naj prenehajo z obiskovanjem verskih obredov. V istem času je prišlo tudi do pomilostitve večjega števila duhovnikov, kar pa ni pomenilo popuščanja Cerkvi, saj ti duhovniki na prostosti niso več predstavljali tolikšne nevarnosti ljudski oblasti kot v predhodnem obdobju, ko je bilo preganjanje osredotočeno na duhovnike.

Najostrejši ukrepi, ki jih je oblast izvedla proti duhovnikom, so bili procesi. Poleti 1947 tik pred priključitvijo, ko je drugod po Sloveniji najhujši naval zapiranja duhovnikov in procesov že minil, se je na Primorskem šele začenjal. Duhovnikov niso zapirali po naključju. Šlo je za skrbno izbrane duhovnike, ki niso pokazali zanimanja za sodelovanje z oblastmi ali pa so imeli med duhovniki močan ugled. V zaporu so se znašli tudi duhovniki, ki so bili pripravljeni na dialog z oblastmi, vendar so oblasti ocenile, da jih ne potrebujejo, ker ne posredujejo dovolj uporabnih informacij. V času od priključitve do konca leta 1952 so tako potekali odmevni procesi (tolminski proces, proces proti Jožku Kraglju), ki jih je oblast hotela izkoristiti za gonjo proti duhovščini. Z zapiranjem duhovnikov so hoteli doseči, da bi jih ljudje začeli obtoževati, češ da so proti ljudski oblasti. Procese so izrabljali tudi za blatenje ostalih duhovnikov, da bi tako verniki kot drugi prebivalci začeli verjeti, da so duhovniki zločine v resnici zagrešili.

Primorski duhovniki v primerjavi z ljubljanskimi niso imeli močne duhovne opore v svojem administratorju. Ljubljanski škof Vovk je tudi primorskim duhovnikom, posebno mlajšim, ki so študirali v Ljubljani, predstavljal duhovnega očeta, ki je predvsem razumel njihovo stisko in jim svetoval, kako se soočiti s pritiski. Toroš je na drugi strani kot dolgoletni profesor cerkvenega prava verjel v zakone, ki pa so bili v totalitarističnem režimu le uradni okvir. Izvajanje zakonov in njihovo interpretacijo je tedaj namreč vodila vladajoča elita, ki je samovoljno razlagala zakone in uvajala nenapisana pravila. Toroš duhovnikom tako ni predstavljal duhovnega očeta, vendar je bil vseeno pomembna opora. Pri težavah z dovoljenji so se obračali nanj in v številnih primerih je Toroš dosegel, da so lahko opravljali svoje delo nemoteno. Poleg tega je Toroševa politika sodelovanja z oblastmi dala tudi nekatere bogate sadove, ki so v življenju slovenske Cerkve še vedno vidni.

Na koncu je spregovoril še koprski škof Metod Pirih. Najprej je omenil, kako je bilo z njegovo družino pod fašizmom, med vojno in po vojni in kako je povojna oblast kaznovala očeta s slabšim delovnim mestom pismonoše, zato, ker je njegov sin šel študirat za duhovnika. Omenil je povojna sumničenja med duhovniki, ki jih je povzročila nasilna povojna komunistična politika. Prav tako, da je Udba vgradila prisluškovalne naprave v Toroševi pisarni v samostanu na Kostanjevici in v malem semenišču v Vipavi. Poudaril je, da ni bilo nobene razlike med primorskimi duhovniki in med duhovniki iz Ljubljanske pokrajine, kar se tiče odnosa do svojega naroda oziroma do okupatorja.

Tags: cerkev in, sloveniji. cerkev, novembra, ponedeljek, primorskem, oblast, cerkev