RAZSTAVA PO NAROČILU KARLA KOFOL KUSTOSINJA TOLMINSKI MUZEJ TOLMINSKI

»DRŽAVNO OCENJEVANJE IN RAZSTAVA POTIC« PRAVILNIK O OCENJEVANJU KAKOVOSTI
»RAZSTAVA IN OCENJEVANJE KRUHA IZ RAZLIČNIH VRST ŽIT« ŠKOCJAN
DESETOOKNO KRANJ 2021 FILATELISTIČNA RAZSTAVA 9 –18 SEPTEMBER 2021

DEVETOOKNO KRANJ 2019 FILATELISTIČNA RAZSTAVA 5 –14 SEPTEMBER 2019
FILATELISTIČNA RAZSTAVA FIMERA 2005 ZLATA MEDALJA IN VELIKA NAGRADA
GIMNAZIJA NOVO MESTO 1LETNIK RAZSTAVA PABLA PICASSA SLOVENSKI IMPRESIONISTI

Razstava po naročilu

Karla Kofol, kustosinja, Tolminski muzej


Tolminski muzej, v katerem sem zaposlena kot kustosinja etnologinja, se pogosto vključuje v različne projekte lokalnih skupnosti in odgovarja na številne pobude, ki jih nanj naslavljajo društva, posamezniki ali predstavniki občinskih in drugih služb. Zaposleni v muzeju se namreč zavedamo, da poslanstvo medobčinskega muzeja, ki je nastal pred 70 leti na pobudo lokalne skupnosti, nikakor ni omejeno zgolj na muzejsko skrb za premično in drugo dediščino tega prostora, temveč da so njegove naloge mnogo širše. Kot najstarejša muzejska hiša v Gornjem Posočju se zato trudimo vzpostavljati in gojiti čim boljše vezi in sodelovanje z vsemi, ki v svojem službenem ali zasebnem času delujejo na področju kulture in pri ohranjanju kulturne dediščine. Z različnimi pobudami in projekti sooblikujemo identiteto lokalnih sredin, pomagamo pri promociji kulturne dediščine in njenem vključevanju v turistično ponudbo območja, se aktivno vključujemo v izobraževalne sisteme otrok in odraslih ter s svojim znanjem in sredstvi pomagamo različnim nosilcem dediščine, da se s knjigo, razstavo ali na drugačen način predstavijo širši javnosti.


S takšnim delom smo si ustvarili širok in raznolik krog podpornikov in zunanjih sodelavcev, ki sodelujejo pri zbiranju informacij in gradiva, sodelujejo pri različnih muzejskih projektih in širijo podporo muzeju in naši dejavnosti. Med njimi je že leta tudi gospod Ivo Lavrenčič iz vasi Potoki v Breginjskem kotu. Z zaposlenimi v Tolminskem muzeju je prvič stopil v stik zaradi freske s podobo Križanega s konca 17. stoletja, ki se je do potresa leta 1976 nahajala na njegovem domu, bila ob obnovi odstranjena in restavrirana, nato pa s strani Restavratorskega centra Slovenije predana našemu muzeju v trajno last. Na Lavrenčičevo vztrajno prigovarjanje in po zagotovitvi ustreznih prostorov v nekdanji vaški mlekarni, v kateri je od leta 2012 že stala manjša razstava Slovenskega etnografskega muzeja, smo fresko iz Kobariškega muzeja, kjer je bila dotlej razstavljena, leta 2015 preselili nazaj v vas Potoki. Vse delo in stroške je takrat prevzela vaška skupnost oziroma Turistično društvo Nadiža & Nadiška korita, katere član je bil tudi Ivo Lavrenčič.


Reprodukcije fotografij in risb t. i. Orlovih ekip, ki so pod okriljem SEM leta 1951 raziskovale tudi v Breginjskem kotu, ter omenjena freska pa so predstavljale zgolj začetek porajajočega se muzeja. Lavrenčič je vztrajno sledil svojemu cilju ter s pomočjo sovaščanov in prijateljev v naslednjih letih v prostore mlekarne dodal še več drugih predmetov, od kmečkega in mlekarskega orodja, kotla za sirjenje, skrinje, strešnika nekdanje opekarne do različnih predmetov, ki so ostali v vasi in okolici po odhodu zavezniških vojakov. Knjiga Pavla Medveščka Let v lunino senco (2005) ter na novo obujeno lokalno izročilo o t. i. staroverstvu, s katerim se je že med odraščanjem srečeval predvsem preko none Giusepine, ga je privedla tudi do raziskovanja teh vsebin. Prej omenjenim predmetom so se tako v muzeju pridružili še različni iz narave pobrani objekti, ki naj bi jih predniki uporabljali pri pradavnih obredjih in verskih praksah. Hodnik in dva manjša prostora, ki sta sicer služila tudi kot vaška sejna soba in občasno volišče, so se tako počasi polnili, predmeti in povečave fotografij pa so večinoma stali kar ob stenah na tleh.


Kot vnet raziskovalec lokalne zgodovine je Lavrenčič ob raziskovanju na terenu naletel tudi na več arheoloških najdb, o katerih je redno obveščal muzejskega arheologa. Ob tovrstnem sodelovanju je zaposlene v Tolminskem muzeju vedno glasneje nagovarjal, da mu pomagamo strokovno preurediti in dopolniti obstoječo razstavo. Razlogi, zaradi katerih naj bi bila naša intervencija potrebna in smiselna, so bili po njegovem porast turizma v Posočju in Breginjskem kotu, podpora in interes lokalne skupnosti ter vedno večje zanimanje za staroverstvo, na temo katerega so prav v bližnjem Kobaridu takrat že organizirali redna letna srečanja. Njegove pobude smo v muzeju načeloma podpirali, a vendarle menili, da obstoječe stanje in podani argumenti večjega vložka v odprtje oziroma prenovo lokalnega muzeja ne podpirajo. Naši pomisleki so bili predvsem naslednji: na nas se je, sicer v imenu lokalne skupnosti in turističnega društva, obračal zgolj gospod Lavrenčič, drugih podobnih pobud s tega prostora nismo prejemali; prostorske možnosti niso omogočale postavitve večje in vsebinsko bogatejše razstave, objekt oziroma vas tudi ni imela primernega parkirišča in druge turistične infrastrukture. Iz preteklih podobnih izkušenj smo se dobro zavedali tudi problemov z organizacijo upravljanja in javne dostopnosti tovrstnega muzeja. Poleg tega projekt ni imel zagotovljenih finančnih sredstev.


Kljub vsemu naštetemu smo leta 2018 pristali, da vendarle pomagamo pri preureditvi obstoječega vaškega muzeja. V proračunski postavki Občine Kobarid smo namreč imeli rezervirana sredstva za izdajo knjige, ki pa jih zaradi smrti avtorice nismo mogli porabiti. S soglasjem Občine smo jih zato preusmerili v vas Potoki za preureditev razstave in konec leta 2019 projekt tudi zaključili. Ker dane možnosti in sredstva večjih posegov niso dopuščale, smo obstoječe gradivo in nakazane teme zgolj uredili in ustrezno razstavili ter jim dodali vsebinsko razlago. Koncept in scenarij postavitve smo dodelali skupaj z gospodom Lavrenčičem in še enim predstavnikom vaške skupnosti. Na podlagi obstoječega gradiva smo določili šest tem, za katere smo menili, da najbolje predstavljajo kulturno identiteto vasi, in jih nato podrobneje raziskali in obdelali. Muzejski arheolog Miha Mlinar je s panojem in vitrino predstavil arheološko podobo Breginjskega kota, etnolog Marko Grego je posebej za to razstavo raziskal in predstavil nekdanje in današnje življenje na bližnji mlečni planini Božca, sama pa sem prispevala besedila za predstavitev nekdanjega življenja v vasi Potoki, spravila sena s pobočja Stola, obdobja angloameriške zasedbe Posočja po koncu druge svetovne vojne ter za svete prostore, legende in verovanja, ki so zaznamovali prostor ob reki Nadiži.


Razen pri zadnji temi večjih pripomb in zahtev glede predlaganih vsebin in postavitve domačina, informatorja in sooblikovalca razstave nista imela. Jasno pa sta izrazila željo, da se v prostoru in na razstavi obdržijo in predstavijo ne le kultni staroverski predmeti, temveč tudi izmerjeno območje energijskega tročana. Radiestezist Jože Munih je namreč pred par leti ugotovil, da je vaška mlekarna, v kateri se nahaja muzej, zgrajena na mestu, kjer so prisotne zelo močne dobre energije. Najmočnejše točke zemeljskega, nebesnega in astralnega značaja so bile izmerjene prav v glavnem razstavnem prostoru in so bile že pred našim prihodom označene s posebej izbranimi, iz Nadiže prinesenimi energijskimi prodniki. Čeprav sem imela kot vodja projekta glede njune zahteve po vključevanju vsebin, ki ne sodijo v muzejsko dejavnost, že od začetka velike pomisleke, sem se na koncu odločila, da v prostoru vendarle ohranimo tudi ta del zgodbe. Nikakor pa nisem mogla dopustiti, da bi te vsebine na razstavi prevladale. To sem dosegla z vključitvijo ostalih tem ter razširjeno predstavitvijo duhovnega in verskega življenja, ki sega od prazgodovine in daritvenih obredov v bližnji Turjevi jami, legend o Gejdih, do prihoda krščanstva, gradnje cerkva in romarske tradicije. Staroverstvo, za katerega je predvsem Lavrenčič želel, da bi ga posebej izpostavila, je bilo tako zgolj del širše zgodbe, sama postavitev pa danes omogoča, da obiskovalci in tisti, ki vodijo po razstavi, vendarle širše interpretirajo in predstavijo tudi ta del lokalnega duhovnega izročila.


Dodatno poglobitev v to temo in staroversko izročilo obravnavanega prostora omogoča tudi izid drobne knjižice, v kateri je objavljeno upesnjeno izročilo lokalnih prebivalcev in predvsem Lavrenčičeve stare mame Giusepine, ki se je v Potoke primožila iz bližnje Benečije. Avtor pesmi, nekatere izmed njih so bile do preureditve razstave natisnjene in razobešene med razstavljenimi predmeti, je Ivo Lavrenčič. Ker je imel avtor željo, da jih predstavimo tudi na novi postavitvi, jaz pa za njihovo vključitev nisem našla dovolj strokovnih argumentov in primernega prostora, smo se odločili, da jih kot gradivo pod naslovom Belinov svet ob Nadiži objavimo v posebni brezplačni publikaciji, ki bo dostopna na razstavi. Tej smo ob dokončanju razstave dodali še manjšo zgibanko Vas potoki, ki v treh jezikovnih variantah predstavi samo vas in zaobjame vse na razstavi predstavljene teme.


Kljub številnim dilemam, s katerimi smo se kot muzealci srečevali od začetka projekta, upam, da smo vendarle uspeli vsaj delno izpolniti pričakovanja in želje posameznikov in prebivalcev vasi Potoki. Ti se predvsem po zaslugi vztrajnega ljubiteljskega raziskovalca, zbiralca in ljudskega pesnika Iva Lavrenčiča lahko ponašajo z lastnim vaškim muzejem, še vedno pa lahko prostori služijo tudi za različne druge vaške aktivnosti. Muzej in vaška mlekarna odtlej živita novo življenje, ki ga, tako kot postavitev razstave, vodi in usmerja predvsem njegov duhovni oče Lavrenčič. Kot bližnji sosed skrbi za vzdrževanje in zagotavljanje odprtosti razstavnih prostorov, nastopa kot vodič in interpret predstavljenega, obenem je tudi soavtor vsebin ter lastnik ali varuh številnih razstavljenih predmetov.


Kaj pa je z vključitvijo v projekt pridobil Tolminski muzej? Ali so vloženo delo, trud in čas upravičljivi tudi z muzejskega vidika? Zagotovo drži, da s strokovnega vidika razstava nima širšega pomena in da smo bili pri vsem skupaj zgolj izvajalci, ki smo s svojim strokovnim in tehničnim znanjem pomagali uresničiti zelo oseben in že vnaprej bolj ali manj določen cilj. Kljub temu pa imajo ta in tudi drugi podobni projekti, v katere se kot muzej vključujemo, številne manj občutne, a dolgoročno pomembne rezultate. Na prvem mestu je nedvomno neposredna prisotnost v prostoru in med ljudmi, kar nam omogoča večjo javno podporo in direktni stik s terenom ter sodelovanje z drugimi nosilci dediščine. V interakciji z njimi pridobivamo nove podatke in gradivo, odpirajo se nam nove raziskovalne možnosti, obenem pa za »naročene« projekte preko občinskih in drugih razpisov pridobivamo tudi pomemben dodatni vir dohodka. S tovrstnim načinom dela, ki nam sicer vzame veliko časa, pa seveda pomembno vplivamo tudi na odnos posameznikov in skupnosti do dediščine, do prepoznavanja, spoštovanja in varovanja njenih posebnosti in značilnosti. Z zgledom in delovanjem nedvomno tudi izobražujemo ter opozarjamo na primerne načine prezentacije in interpretacije dediščine. Z njo se namreč danes ukvarja široka paleta različnih organizacij in posameznikov ter nikakor ni več zgolj v rokah muzealcev in drugih strokovnih služb.


GIMNAZIJA NOVO MESTO DATUM 4 11 2011 GOSTUJOČA RAZSTAVA
KULTURA 2552021 NASLOV KOBAL IN AHLIN RAZSTAVA NAVZKRIŽJA
LJUBLJANA 19 JUNIJ 2015 GRADIVO ZA NOVINARJE RAZSTAVA MONUMENTALNIH


Tags: tolminski muzej, pridobil tolminski, tolminski, karla, razstava, muzej, kustosinja, kofol, naročilu