Prosim vas, pomagajte temu otroku!
Center za socialno delo Maribor že poldrugo let išče
rešitve, medtem pa družinska tragedija v Malečniku
dobiva nove in nove razsežnosti - z žalostnim koncem in na
račun največje žrtve, komaj sedem let stare deklice.
Pred slabima dvema tednoma se je v Malečniku zgodila tragedija:
49-letna M. F. je končala svoje življenje v Dravi. A to je
le eno od težkih poglavij nesrečne družinske zgodbe,
ki se na robu Maribora odvija že nekaj let. Pokojna je namreč
za seboj pustila sina, ki ima resne težave z odvisnostjo od
alkohola in sedemletno vnukinjo, žrtev spolne zlorabe. Ker jo je
pri petih letih zlorabljal materin partner, je Center za socialno
delo deklico dodelil sicer problematičnemu očetu. Od tedaj
druga babica Ida bije plat zvona. Obrnila se je na vse možne
institucije, tudi na ministrstvo za družino in socialne zadeve,
pa na varuha človekovih pravic. Na njihov odgovor še
čaka, od pristojnega Centra za socialno delo Maribor pa ne
pričakuje ničesar več, saj po njenih besedah "tam
nimajo posluha za resnico". Tudi zato se obrača na javnost
z vprašanjem, kaj bo z deklico zdaj, ko je v že tako
problematičnih razmerah ostala sama z očetom.
Ida,
ki ponuja javnosti v presojo odločitev centra za socialno delo,
ima sicer tri otroke. Kljub težkemu življenju sta si z
možem uredila prijeten dom: sin uči na osnovni šoli,
mlajša hčerka pravkar končuje srednjo šolo.
Druga hči, mati deklice, okoli katere se vrti celotna zgodba, je
po osnovni šoli končala skrajšani dvoletni
program. "Hčerka je takoj po osnovni šoli rada
zahajala po lokalih, velikokrat je ni bilo domov, zato sem jo tudi
skregala, a me ni poslušala," razlaga. Nato je spoznala
bodočega očeta svojega otroka. "Želela je živeti
z njim, vendar sem na začetku nasprotovala. Vedela sem, da
veliko pije, hčeri pa nisem zaupala zaradi njenega načina
življenja. Vendar sta me oba prepričala in preselil se je k
nam. Dobro smo se razumeli in si drug drugemu
pomagali."
Mati
proti otroku
Potem
se je rodila vnukinja. Ida pravi, da so se nekaj mesecev po njenem
rojstvu med staršema začeli prepiri; mama se je vse manj
brigala za otroka in zahajala po lokalih, oče se je vdajal
alkoholu. Potem je odšel. V centru za socialno delo so uredili
preživnino, ki jo je redno plačeval; ker je pil, pa tudi na
željo matere, se je s hčerko srečeval enkrat na teden
po dve uri v spremstvu. "Moja hčerka je vedno več
delala v lokalu, zraven je jemala deklico, čeprav sem jo
velikokrat kregala, da tako ne more delati z otrokom. Pozno se je
vračala domov, ponavadi proti jutru, včasih je otroka
odpeljala k očetu, mu kupila pijačo - to mi je povedala
vnukinja -, da jo je pazil in se vinjen vozil z njo naokrog. Čeprav
sem jo opozarjala, da se lahko otroku kaj zgodi, se na to ni
ozirala," pripoveduje.
Tako
je šlo iz dneva v dan, dokler ni hčerka spoznala novega
partnerja. Ida je opazila, da je potem, ko se je preselil k njim,
vnukinja postajala vse bolj prestrašena. Govorila je, da noče
več nobenega moškega v hišo in da se ga boji.
Marca lani je odkrila srhljivo resnico: da namreč hčerin
novi partner spolno zlorablja vnukinjo in da naj bi za to vedela tudi
njena hči, ki je bila ves čas doma. "Vendar otroku ni
hotela pomagati. Ni mu verjela, temveč je vseskozi podpirala
partnerja. Zato sem to zadevo prijavila sama." Obtoženi je
bil na sodišču spoznan za krivega in že prestaja
zaporno kazen.
"Vnukinja
je z mamo pri nas živela pet let, dokler se ji ni zgodilo
najhujše, kar se lahko zgodi otroku, to je spolna zloraba. Vsi
smo jo imeli zelo radi in še vedno jo imamo, prav tako pa ona
nas. Po tem strašnem dogodku se je hči odselila k
obtoženemu partnerju, kjer živi še danes, s tem pa
se je odpovedala otroku. Brez moje vednosti, saj na centru za
socialno delo nisem imela nobenih pravic; otroka so tako dodelili
očetu alkoholiku, ki je prej prav zaradi alkohola lahko imel
stike z otrokom samo dve uri na teden v prisotnosti matere. Na
začetku je oče podpiral mojo hčer in njenega
partnerja, z njima je celo popival po lokalih. O tem, kaj se je
zgodilo njegovemu otroku, se z mano ni želel pogovarjati. V
centru za socialno delo je celo podpisal izjavo o tem, da mi
prepovejo stike z vnukinjo. Te izjave nikoli nisem dobila niti je
nisem videla, saj mi je na centru niso hoteli izdati. S tem sta
starša najbolj kaznovala otroka, ki si je stikov z mano in z
mojimi sorodniki želel. Zaradi te prepovedi je deklica še
samo bolj trpela. Tudi sama sem bila zelo razočarana, saj sem
otroku poskušala samo pomagati," joka
babica.
Njeni
trpki pripovedi na kratko pritrjuje tudi Duška Zobec iz
Društva za pomoč žrtvam Papilot. "Težko
kaj več rečem, saj ima center za socialno delo vse
pristojnosti. Babica je zelo zaskrbljena, saj je že pred letom
in pol iskala našo pomoč. Zelo jo je strah, da bi se
otroku spet kaj zgodilo. Nima hudobnih namenov, vem, da je le
zaskrbljena. Babica pač ne verjame očetu. Na začetku
mu je še verjela, ker je mislila, da je za otroka bolje, da
ima vsaj enega od staršev, kot pa da zanj skrbijo tuji ljudje.
Vendar je oče zelo odvisen od alkohola," pravi Zobčeva.
Pot k
očetu
Ružica
Petrovič, direktorica Centra za socialno delo Maribor, pa pravi,
da primer obravnavajo od leta 2002, ko je spolno zlorabo babica Ida
prijavila. "To je zelo dobro naredila," ocenjuje
Petrovičeva. "Z dekličino mamo smo se dogovorili, da
bo deklica šla živet k očetu. Z njim sodelujemo že
od samega začetka zelo dobro. Velikokrat smo bili v družini
in se ukvarjali s stisko punčke," pravi Petrovičeva.
In nadaljuje, da oče nikoli ni skrival, da ima težave z
alkoholom, ves čas je sledil njihovim navodilom in z njihovo
pomočjo poskušal reševati tudi svojo
odvisnost.
"Sledi
našim dogovorom, tudi če so se tu in tam zgodila kakšna
odstopanja v zvezi z odvisnostjo, se je z nami pogovoril. Deklica se
je pri njem dobro počutila. V interesu otroka je, da ohrani stik
z obema staršema in naša naloga je, da to skušamo
ohraniti. Storilec spolne zlorabe je v zaporu, v tej smeri, torej
stik otroka z obema staršema, bomo iskali rešitve še
naprej," razlaga Petrovičeva.
Kar
pri tej zgodbi bode v oči, je dejstvo, da se oče odvisnosti
alkohola ni uspel otresti niti v času, ko deklica živi pri
njem. Pri centru za socialno delo zelo ohlapno razlagajo, da ne vedo,
koliko pretepov je doma, da pa takih, ki bi bili alarmantni, vsekakor
ni. "V družini sta vsak teden po dvakrat dve svetovalki, ki
spremljata, kaj se z deklico dogaja. Glede zdravljenja pa mi sklepov
ne moremo izreči, lahko mu le pomagamo. Težav z njim nismo
imeli. Je pa obljubil, da se bo intenzivneje vključil v
zdravljenje," pravi direktorica centra.
To
je obljubil že stokrat, a ni nič pomagalo, vije roke Ida.
"Vseskozi sem močno dvomila o sposobnostih očeta za
vzgojo in varstvo otroka, predvsem zaradi alkohola in njegove nemoči.
Vendar sem v začetku upala in si tudi zelo želela, da se
pozdravi; to je tudi sam upal. Tudi center je izdal ukrep
zdravljenja, vendar po enem letu in dveh mesecih tega še ni
storil. Še bolj se vdaja alkoholu in s tem zelo ogroža
otroka," pripoveduje babica Ida in niza vrsto neprijetno
konkretnih dogodkov. Denimo tistega, ki se je zgodil letos aprila, v
nedeljo, ko je mama odpeljala otroka, čeprav bi med vikendi
moral biti pri očetu. "Teden kasneje sem se hotela
pogovoriti z očetom po telefonu, a je bil močno vinjen in
se ni mogel pogovarjati. Vnukinja me je prosila, naj pridem k njej. Z
možem sva odšla tja. Prišla je na balkon in
povedala, da babice ni doma in da ne more zbuditi očeta, ki je
rekel, da bo oči zaprl in jih ne bo več odprl. Rekla je, da
bi rada prišla ven. Bila je zelo zaskrbljena in žalostna.
Potolažila sem jo in ji rekla, da naj nikomur ne odpira in naj
počaka na babico. Povedala je tudi, da ji je oče rekel, da
jo bo kaznoval tako, da nikoli več ne bo smela videti mene in
mojega moža. Tako jo je pred dnevi že kaznoval, ker se je
peljala s kolesom babici naproti. Teden kasneje me je babica
poklicala in vsa prestrašena povedala, da je vnukinjo
odpeljala sorodnica obtoženega in je še ni pripeljala
nazaj. Kasneje je zopet poklicala in povedala, da je javila
kriminalistični policiji, a so ji rekli, da ji ne morejo
pomagati. Proti večeru sem dobila še en klic, tokrat, da
je vnukinja doma," pripoveduje babica in dodaja, da bi teh
dogodkov v zadnjem letu naštela še in
še.
Posebej
poudarja, da je vedno vse poročala centru za socialno delo, kjer
so obljubljali, da bodo ukrepali. Neprestano so govorili, da je treba
očetu dati čas, da se nauči vzgajati otroka in da
ozdravi. Sprašuje se, ali leto dni ni dovolj časa, da bi
se začel zdraviti: "Oče trdi, da potrebuje še
najmanj dve leti časa za zdravljenje in se vseskozi slepi, da se
lahko istočasno zdravi in tudi nekaj popije. Sprašujem
vas, kako dolgo mora ta otrok še trpeti in živeti v
strahu, preden mu bo kdo pomagal? Otrok potrebuje očeta sedaj,
ne pa čez nekaj let. Prosim vas za pomoč temu
otroku."
Babica
skoči v Dravo
Prošnjo
za pomoč je začela izrekati javno zato, ker si je pred
dvema tednoma vzela življenje 49-letna M. F., druga babica, pri
kateri je živel oče z vnukinjo. Za babico Ido so s to
smrtjo umrli še zadnji upi, da se bodo razmere uredile v
korist deklice. Prav pokojna je bila pomemben dejavnik pri odločitvi
centra za to, da so punčko poslali živet k sicer
problematičnemu očetu. Zdaj te babice ni več. Njena
odločitev za samomor centru ne pove kaj dosti; le to, da "sta
babici imeli včasih dober, včasih slab stik, in da niso
sodniki za družinske prepire". Se pa tiste nedelje, ko je
očitno obupana ženska naredila križ čez vse, zelo
dobro spominja babica Ida. "Najprej me je pokojna poklicala
popoldan in mi rekla: 'Ne morem več vzdržati. Zakaj mi je
socialna služba potisnila otroka, če pa ne morem... bom
klicala tja...' Potem je zazvonil telefon ob 18. uri. 'Ne kliči,
prosim, na socialno, ne hodi tja.' Potem je zazvonil telefon še
tretjič, nekaj čez sedmo zvečer. Bila je vsa
prestrašena in mi govorila, naj ne kličemsocialne službe.
Vprašala sem jo, koga se boji. Rekla je, da sina in da jo je
kregal. Zaslišala sem njegovo kričanje, potem pa je nekdo
prekinil telefonsko zvezo." Tri ure kasneje si je vzela
življenje.
V
centru za socialno delo skopo odgovarjajo, da je oče po materini
smrti pri njih poiskal pomoč. In ne pozabijo dodati, da je
središče problemov želja babice Ide, da bi skrbela
za otroka, ampak to ni mogoče, ker ima slabe odnose z
obema
staršema.
K otroku je hodila tudi tedaj, ko ne bi smela.
Ida
priznava, da je res šla enkrat v šolo, da je deklici
prinesla nekaj oblek, a ji je šolska psihologinja takoj
prepovedala kakršenkoli pogovor z njo. "Stopili sva le
druga k drugi in se tiho objeli. Dala sem ji stvari, a reči
nisem smela ničesar. Nato je vnukinja brez besed odšla.
Res je, da sem socialno službo večkrat opozorila, da sem
tudi jaz pripravljena skrbeti za vnukinjo in da bi bilo zanjo to
najboljše, saj si želi živeti pri meni. A so mi
vedno rekli, da to ni mogoče in da ta otrok potrebuje trdo roko.
Ne vem, zakaj si socialni delavci tako zatiskajo oči. Nikoli
nisem lagala, vsa ta leta sem govorila resnico, le da bi otroku
pomagala. Vem, da imajo starši pravico do svojih otrok, vendar
bi v tem konkretnem primeru morali o njej temeljito razmisliti.
Sprašujem vas, kje so pravice in želje otrok, o katerih
se toliko govori, kajti v tem primeru ne vidim več nobene
pravice. Prosim vas, pomagajte moji vnukinji."
Iz
urada varuha človekovih pravic so ji že sporočili, da
se ukvarjajo s tem primerom. Na kruto sceno nesporazumov in
nesoglasij sta stopila še sin, ki mu je ravnanje centra zraslo
preko glave, in mlajša hčerka, ki je pri mali nečakinji
v tem tednu opazila modrice. In to se ni zgodilo prvič. Ne ve
sicer, kje in kako jih je dobila, bo pa to sedaj vsekakor prijavila
policiji.
BAZA LABORATORIÓW – FORMULARZ PROSIMY UWZGLĘDNIĆ LABORATORIA AKREDYTOWANE ORAZ
BOŠTJAN PROSIM DA SE S KLIKOM NA ODEBELJENE TEKSTE
DEKLARACJA CZŁONKA GMINEJ SPÓŁKI WODNEJ W POKOJU (PROSIMY O
Tags: center za, tudi center, center, prosim, socialno, pomagajte, otroku!