PROSIM VAS POMAGAJTE TEMU OTROKU! CENTER ZA SOCIALNO DELO

7 REPUBLIKA POŁUDNIOWEJ AFRYKI PROSIMY O UZUPEŁNIENIE ODRĘBNEGO KWESTIONARIUSZA
AKADEMIJE ZA GLASBO VZDRŽEVANJE MAINTENANCE PROSIMO OBIŠČITE NAS
ANKIETA ABSOLWENTA UNIWERSYTET MEDYCZNY W LUBLINIE ROK 20132014 PROSIMY

ANKIETA DOT BADANIA POTRZEB KULTURALNYCH SZANOWNI PAŃSTWO PROSIMY
ANKIETA DOTYCZĄCA FUNKCJONOWANIA EMOCJONALNOSPOŁECZNEGO DZIECKA DRODZY RODZICE! PROSIMY WYPEŁNIĆ
AUTOSHAPE 5 AUTOSHAPE 4 PROSIMY O KUMPUTEROWE WYPENIENIE FORMULARZA

Prosim vas, pomagajte temu otroku

Prosim vas, pomagajte temu otroku!


Center za socialno delo Maribor že poldrugo let išče rešitve, medtem pa družinska tragedija v Malečniku dobiva nove in nove razsežnosti - z žalostnim koncem in na račun največje žrtve, komaj sedem let stare deklice.


Pred slabima dvema tednoma se je v Malečniku zgodila tragedija: 49-letna M. F. je končala svoje življenje v Dravi. A to je le eno od težkih poglavij nesrečne družinske zgodbe, ki se na robu Maribora odvija že nekaj let. Pokojna je namreč za seboj pustila sina, ki ima resne težave z odvisnostjo od alkohola in sedemletno vnukinjo, žrtev spolne zlorabe. Ker jo je pri petih letih zlorabljal materin partner, je Center za socialno delo deklico dodelil sicer problematičnemu očetu. Od tedaj druga babica Ida bije plat zvona. Obrnila se je na vse možne institucije, tudi na ministrstvo za družino in socialne zadeve, pa na varuha človekovih pravic. Na njihov odgovor še čaka, od pristojnega Centra za socialno delo Maribor pa ne pričakuje ničesar več, saj po njenih besedah "tam nimajo posluha za resnico". Tudi zato se obrača na javnost z vprašanjem, kaj bo z deklico zdaj, ko je v že tako problematičnih razmerah ostala sama z očetom.
         Ida, ki ponuja javnosti v presojo odločitev centra za socialno delo, ima sicer tri otroke. Kljub težkemu življenju sta si z možem uredila prijeten dom: sin uči na osnovni šoli, mlajša hčerka pravkar končuje srednjo šolo. Druga hči, mati deklice, okoli katere se vrti celotna zgodba, je po osnovni šoli končala skrajšani dvoletni program. "Hčerka je takoj po osnovni šoli rada zahajala po lokalih, velikokrat je ni bilo domov, zato sem jo tudi skregala, a me ni poslušala," razlaga. Nato je spoznala bodočega očeta svojega otroka. "Želela je živeti z njim, vendar sem na začetku nasprotovala. Vedela sem, da veliko pije, hčeri pa nisem zaupala zaradi njenega načina življenja. Vendar sta me oba prepričala in preselil se je k nam. Dobro smo se razumeli in si drug drugemu pomagali."
         Mati proti otroku
         Potem se je rodila vnukinja. Ida pravi, da so se nekaj mesecev po njenem rojstvu med staršema začeli prepiri; mama se je vse manj brigala za otroka in zahajala po lokalih, oče se je vdajal alkoholu. Potem je odšel. V centru za socialno delo so uredili preživnino, ki jo je redno plačeval; ker je pil, pa tudi na željo matere, se je s hčerko srečeval enkrat na teden po dve uri v spremstvu. "Moja hčerka je vedno več delala v lokalu, zraven je jemala deklico, čeprav sem jo velikokrat kregala, da tako ne more delati z otrokom. Pozno se je vračala domov, ponavadi proti jutru, včasih je otroka odpeljala k očetu, mu kupila pijačo - to mi je povedala vnukinja -, da jo je pazil in se vinjen vozil z njo naokrog. Čeprav sem jo opozarjala, da se lahko otroku kaj zgodi, se na to ni ozirala," pripoveduje.
         Tako je šlo iz dneva v dan, dokler ni hčerka spoznala novega partnerja. Ida je opazila, da je potem, ko se je preselil k njim, vnukinja postajala vse bolj prestrašena. Govorila je, da noče več nobenega moškega v hišo in da se ga boji. Marca lani je odkrila srhljivo resnico: da namreč hčerin novi partner spolno zlorablja vnukinjo in da naj bi za to vedela tudi njena hči, ki je bila ves čas doma. "Vendar otroku ni hotela pomagati. Ni mu verjela, temveč je vseskozi podpirala partnerja. Zato sem to zadevo prijavila sama." Obtoženi je bil na sodišču spoznan za krivega in že prestaja zaporno kazen.
         "Vnukinja je z mamo pri nas živela pet let, dokler se ji ni zgodilo najhujše, kar se lahko zgodi otroku, to je spolna zloraba. Vsi smo jo imeli zelo radi in še vedno jo imamo, prav tako pa ona nas. Po tem strašnem dogodku se je hči odselila k obtoženemu partnerju, kjer živi še danes, s tem pa se je odpovedala otroku. Brez moje vednosti, saj na centru za socialno delo nisem imela nobenih pravic; otroka so tako dodelili očetu alkoholiku, ki je prej prav zaradi alkohola lahko imel stike z otrokom samo dve uri na teden v prisotnosti matere. Na začetku je oče podpiral mojo hčer in njenega partnerja, z njima je celo popival po lokalih. O tem, kaj se je zgodilo njegovemu otroku, se z mano ni želel pogovarjati. V centru za socialno delo je celo podpisal izjavo o tem, da mi prepovejo stike z vnukinjo. Te izjave nikoli nisem dobila niti je nisem videla, saj mi je na centru niso hoteli izdati. S tem sta starša najbolj kaznovala otroka, ki si je stikov z mano in z mojimi sorodniki želel. Zaradi te prepovedi je deklica še samo bolj trpela. Tudi sama sem bila zelo razočarana, saj sem otroku poskušala samo pomagati," joka babica.
         Njeni trpki pripovedi na kratko pritrjuje tudi Duška Zobec iz Društva za pomoč žrtvam Papilot. "Težko kaj več rečem, saj ima center za socialno delo vse pristojnosti. Babica je zelo zaskrbljena, saj je že pred letom in pol iskala našo pomoč. Zelo jo je strah, da bi se otroku spet kaj zgodilo. Nima hudobnih namenov, vem, da je le zaskrbljena. Babica pač ne verjame očetu. Na začetku mu je še verjela, ker je mislila, da je za otroka bolje, da ima vsaj enega od staršev, kot pa da zanj skrbijo tuji ljudje. Vendar je oče zelo odvisen od alkohola," pravi Zobčeva.
         Pot k očetu
         Ružica Petrovič, direktorica Centra za socialno delo Maribor, pa pravi, da primer obravnavajo od leta 2002, ko je spolno zlorabo babica Ida prijavila. "To je zelo dobro naredila," ocenjuje Petrovičeva. "Z dekličino mamo smo se dogovorili, da bo deklica šla živet k očetu. Z njim sodelujemo že od samega začetka zelo dobro. Velikokrat smo bili v družini in se ukvarjali s stisko punčke," pravi Petrovičeva. In nadaljuje, da oče nikoli ni skrival, da ima težave z alkoholom, ves čas je sledil njihovim navodilom in z njihovo pomočjo poskušal reševati tudi svojo odvisnost.
         "Sledi našim dogovorom, tudi če so se tu in tam zgodila kakšna odstopanja v zvezi z odvisnostjo, se je z nami pogovoril. Deklica se je pri njem dobro počutila. V interesu otroka je, da ohrani stik z obema staršema in naša naloga je, da to skušamo ohraniti. Storilec spolne zlorabe je v zaporu, v tej smeri, torej stik otroka z obema staršema, bomo iskali rešitve še naprej," razlaga Petrovičeva.
         Kar pri tej zgodbi bode v oči, je dejstvo, da se oče odvisnosti alkohola ni uspel otresti niti v času, ko deklica živi pri njem. Pri centru za socialno delo zelo ohlapno razlagajo, da ne vedo, koliko pretepov je doma, da pa takih, ki bi bili alarmantni, vsekakor ni. "V družini sta vsak teden po dvakrat dve svetovalki, ki spremljata, kaj se z deklico dogaja. Glede zdravljenja pa mi sklepov ne moremo izreči, lahko mu le pomagamo. Težav z njim nismo imeli. Je pa obljubil, da se bo intenzivneje vključil v zdravljenje," pravi direktorica centra.
         To je obljubil že stokrat, a ni nič pomagalo, vije roke Ida. "Vseskozi sem močno dvomila o sposobnostih očeta za vzgojo in varstvo otroka, predvsem zaradi alkohola in njegove nemoči. Vendar sem v začetku upala in si tudi zelo želela, da se pozdravi; to je tudi sam upal. Tudi center je izdal ukrep zdravljenja, vendar po enem letu in dveh mesecih tega še ni storil. Še bolj se vdaja alkoholu in s tem zelo ogroža otroka," pripoveduje babica Ida in niza vrsto neprijetno konkretnih dogodkov. Denimo tistega, ki se je zgodil letos aprila, v nedeljo, ko je mama odpeljala otroka, čeprav bi med vikendi moral biti pri očetu. "Teden kasneje sem se hotela pogovoriti z očetom po telefonu, a je bil močno vinjen in se ni mogel pogovarjati. Vnukinja me je prosila, naj pridem k njej. Z možem sva odšla tja. Prišla je na balkon in povedala, da babice ni doma in da ne more zbuditi očeta, ki je rekel, da bo oči zaprl in jih ne bo več odprl. Rekla je, da bi rada prišla ven. Bila je zelo zaskrbljena in žalostna. Potolažila sem jo in ji rekla, da naj nikomur ne odpira in naj počaka na babico. Povedala je tudi, da ji je oče rekel, da jo bo kaznoval tako, da nikoli več ne bo smela videti mene in mojega moža. Tako jo je pred dnevi že kaznoval, ker se je peljala s kolesom babici naproti. Teden kasneje me je babica poklicala in vsa prestrašena povedala, da je vnukinjo odpeljala sorodnica obtoženega in je še ni pripeljala nazaj. Kasneje je zopet poklicala in povedala, da je javila kriminalistični policiji, a so ji rekli, da ji ne morejo pomagati. Proti večeru sem dobila še en klic, tokrat, da je vnukinja doma," pripoveduje babica in dodaja, da bi teh dogodkov v zadnjem letu naštela še in še.
         Posebej poudarja, da je vedno vse poročala centru za socialno delo, kjer so obljubljali, da bodo ukrepali. Neprestano so govorili, da je treba očetu dati čas, da se nauči vzgajati otroka in da ozdravi. Sprašuje se, ali leto dni ni dovolj časa, da bi se začel zdraviti: "Oče trdi, da potrebuje še najmanj dve leti časa za zdravljenje in se vseskozi slepi, da se lahko istočasno zdravi in tudi nekaj popije. Sprašujem vas, kako dolgo mora ta otrok še trpeti in živeti v strahu, preden mu bo kdo pomagal? Otrok potrebuje očeta sedaj, ne pa čez nekaj let. Prosim vas za pomoč temu otroku."
         Babica skoči v Dravo
         Prošnjo za pomoč je začela izrekati javno zato, ker si je pred dvema tednoma vzela življenje 49-letna M. F., druga babica, pri kateri je živel oče z vnukinjo. Za babico Ido so s to smrtjo umrli še zadnji upi, da se bodo razmere uredile v korist deklice. Prav pokojna je bila pomemben dejavnik pri odločitvi centra za to, da so punčko poslali živet k sicer problematičnemu očetu. Zdaj te babice ni več. Njena odločitev za samomor centru ne pove kaj dosti; le to, da "sta babici imeli včasih dober, včasih slab stik, in da niso sodniki za družinske prepire". Se pa tiste nedelje, ko je očitno obupana ženska naredila križ čez vse, zelo dobro spominja babica Ida. "Najprej me je pokojna poklicala popoldan in mi rekla: 'Ne morem več vzdržati. Zakaj mi je socialna služba potisnila otroka, če pa ne morem... bom klicala tja...' Potem je zazvonil telefon ob 18. uri. 'Ne kliči, prosim, na socialno, ne hodi tja.' Potem je zazvonil telefon še tretjič, nekaj čez sedmo zvečer. Bila je vsa prestrašena in mi govorila, naj ne kličemsocialne službe. Vprašala sem jo, koga se boji. Rekla je, da sina in da jo je kregal. Zaslišala sem njegovo kričanje, potem pa je nekdo prekinil telefonsko zvezo." Tri ure kasneje si je vzela življenje.
         V centru za socialno delo skopo odgovarjajo, da je oče po materini smrti pri njih poiskal pomoč. In ne pozabijo dodati, da je središče problemov želja babice Ide, da bi skrbela za otroka, ampak to ni mogoče, ker ima slabe odnose z obema
         staršema. K otroku je hodila tudi tedaj, ko ne bi smela.
         Ida priznava, da je res šla enkrat v šolo, da je deklici prinesla nekaj oblek, a ji je šolska psihologinja takoj prepovedala kakršenkoli pogovor z njo. "Stopili sva le druga k drugi in se tiho objeli. Dala sem ji stvari, a reči nisem smela ničesar. Nato je vnukinja brez besed odšla. Res je, da sem socialno službo večkrat opozorila, da sem tudi jaz pripravljena skrbeti za vnukinjo in da bi bilo zanjo to najboljše, saj si želi živeti pri meni. A so mi vedno rekli, da to ni mogoče in da ta otrok potrebuje trdo roko. Ne vem, zakaj si socialni delavci tako zatiskajo oči. Nikoli nisem lagala, vsa ta leta sem govorila resnico, le da bi otroku pomagala. Vem, da imajo starši pravico do svojih otrok, vendar bi v tem konkretnem primeru morali o njej temeljito razmisliti. Sprašujem vas, kje so pravice in želje otrok, o katerih se toliko govori, kajti v tem primeru ne vidim več nobene pravice. Prosim vas, pomagajte moji vnukinji."
         Iz urada varuha človekovih pravic so ji že sporočili, da se ukvarjajo s tem primerom. Na kruto sceno nesporazumov in nesoglasij sta stopila še sin, ki mu je ravnanje centra zraslo preko glave, in mlajša hčerka, ki je pri mali nečakinji v tem tednu opazila modrice. In to se ni zgodilo prvič. Ne ve sicer, kje in kako jih je dobila, bo pa to sedaj vsekakor prijavila policiji.


BAZA LABORATORIÓW – FORMULARZ PROSIMY UWZGLĘDNIĆ LABORATORIA AKREDYTOWANE ORAZ
BOŠTJAN PROSIM DA SE S KLIKOM NA ODEBELJENE TEKSTE
DEKLARACJA CZŁONKA GMINEJ SPÓŁKI WODNEJ W POKOJU (PROSIMY O


Tags: center za, tudi center, center, prosim, socialno, pomagajte, otroku!