ANJA POČIVAVŠEK 1 NALOGA PRI PREDMETU KNJIGA V KULTURNEM










Anja Počivavšek, 1. naloga pri predmetu Knjiga v kulturnem in družbenem kontekstu 

NOČ S KNJIGO 

 

Že od nekdaj rada prebiram knjige posebej v večernem času, ko imam čas res popolnoma in samo zase. Odločila sem se opisati svojo bralno izkušnjo s knjigo Mi, otroci s postaje ZOO. Pred tem sem jo že prebrala, spet pa sem se branja lotila lansko poletje. Delala sem v Osrednji knjižnici Celje, na otroškem oddelku in med pospravljanjem knjig na police sem naletela na prej omenjeno. Takoj sem se spomnila, da me je že pri prvem branju pritegnila, vendar pa sem bila takrat mlajša in je bila tematika zame še dokaj težka, na trenutke morda nerazumljiva. Zagotovo še nisem razumela vsega, nisem je začutila in vanjo se nisem poglabljala, zdelo pa se mi je zanimivo videti, kako bom zdaj, po več letih, ki so pretekla med zadnjim branjem, dojemala enako knjigo. Tako sem si jo sposodila sproti, po koncu dela in že isti avgustovski večer sem se s knjigo ulegla v posteljo in jo začela prebirati. Takoj me je pritegnila k branju.


Besedilo je napisano v lahko razumljivem, nič kar preveč zapletenem jeziku, brez olepšav in je polna resničnosti. Seveda sem od prvega branja pozabila veliko podrobnosti, teh pa sem se spoti spominjala ob ponovnem branju.  


Knjiga ima zahtevno tematiko, polna je pristnih in surovih čustev. Ob prebiranju so se mi velikokrat zarosile oči, velikokrat sem se zamislila. Prebirala pa sem jo stran za stranjo, brez premora in s stoodstotno koncentracijo (kar je pri meni včasih težko, saj me zmoti veliko stvari). Popolnoma me je "potegnila" vase in brala sem jo cel večer, mislim da približno tri ure, dokler nisem prebrala cele, prav do zadnje strani. Že med branjem sem se zamislila. Kako je lahko (bil) svet tako krut, dvanajstletna deklica zapade v droge, v svet, ki je že za mnogo odraslih tuj, kaj šele za otroke, ki bi morali uživati, gledati na svet skozi rožnata očala, ne pa se ukvarjati z odvisnostjo. Zagotovo sem na knjigo, po mnogih letih od zadnjega prebiranja in verjetno malo bolj zrela, gledala drugače.  


V moji izdaji so bile tudi fotografije. Te so le še poglobile moje čustvovanje, besedilu so dale le še globlji pomen, kruto realnost, pred katero bi si lahko ob branju golega besedila zakrivali oči. Čeprav se z obravnavano tematiko v bližje nisem srečala, je na meni pustila pečat. Knjiga bralcu da misliti, spodbudi njegovo čustvovanje in tudi jaz sem doživela prav to.  


Po koncu branja nisem mogla takoj zaspati, čeprav je bila ura že pozna, jaz pa sem bila že utrujena. Razmišljala sem o prebranem. Morda to ni bila moja najboljša noč s knjigo, na meni pa je pustila pečat, spremenila moje mišljenje in pogled na svet in prav zaradi tega sem se jo odločila opisati.





Tags: knjiga v, pečat. knjiga, predmetu, počivavšek, kulturnem, knjiga, naloga