ČLOVEK ODGOVARJA BOGU »VERUJEM« … »VEROVANJE JE PO SVOJEM






1

ČLOVEK ODGOVARJA BOGU: »VERUJEM« …




»Verovanje je po svojem bistvu sprejetje resnice, ki je naš razum ne more doseči; preprosto in brezpogojno na podlagi pričevanja.« (bl. John Henry Newman)


»Jaz ne bi veroval, če ne bi spoznal, da je razumno verovati.« (Tomaž Akvinski)


»Kar verujemo, je pomembno, toda še pomembneje je, komu verujemo« (Benedikt XVI., 18. 5. 2006)




***



CITATI iz Youcat-a. Katekizma katoliške Cerkve za mlade




20. Kako lahko odgovarjamo Bogu, ko nas nagovori?

Odgovoriti Bogu pomeni, da mu verjamemo. (142-149)

Kdor hoče verovati, potrebuje »poslušno srce« (1 Kr 3,9). Bog na mnogotere načine išče stik z nami. V vsakem človeškem srečanju, v vsakem doživljanju narave, ki nas prevzame, v vsakem navideznem naključju, v vsakem izzivu, v vsaki bolečini se skriva Božje sporočilo nam. Še razločneje nam govori, ko se na nas obrača v svoji besedi ali v glasu vesti. Nagovarja nas kot prijatelja. Zato tudi odgovarjamo kot prijatelji in mu verjemimo, mu povsem zaupajmo, učimo se ga vedno bolje razumeti in brez pridržkov sprejemati njegovo voljo.


21. Vera – kaj je to?

Vera je vedenje in zaupanje. Ima sedem značilnosti:


Mnogi pravijo, da jim je verovati premalo, da hočejo vedeti. Beseda 'verovati' pa ima dva povsem različna pomena: Če padalec uslužbenca na letališču vpraša: »Je padalo varno zloženo?« in ta mimogrede odgovori: »Oh, verjamem, da«, tedaj mu to ne bo dovolj; to bi že rad vedel. Če pa je prosil prijatelja, naj mu zloži padalo, tedaj mu bo ta na isto vprašanje odgovoril: »Da, to sem osebno naredil. Lahko mi zaupaš!« In na to bo padalec odgovoril: »Da, verjamem ti.« Ta vera je več kot vedenje, pomeni gotovost. In to je vera, zaradi katere je Abraham odšel v obljubljeno deželo, to je vera, zaradi katere so mučenci vztrajali do smrti, to je vera, ki še danes drži pokonci preganjane kristjane. Vera, ki prevzame celega človeka.


22. Verovati – kako to gre?

Kdor veruje, išče osebni stik z bogom in je pripravljen Bogu verjeti vse, kar pove (razodene) o sebi. (150-152)

Na začetku vere je pogosto pretres ali nemir. Človek čuti, da vidni svet in normalni potek stvari ne more biti vse. Čuti, da se ga je dotaknila skrivnost. Gre za sledovi, ki ga opozarjajo na obstoj Boga, in postopno najde zaupanje, da bo govoril z Bogom ter se končno v svobodi povezal z njim. V Janezovem evangeliju piše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Zato moramo verjeti Jezusu, Božjemu Sinu, če hočemo vedeti, kaj bi nam Bog rad povedal. Verovati zato pomeni pritrditi Jezusu in vse življenje staviti na njegovo karto.


23. Ali obstaja nesoglasje med vero in naravoslovjem?

Nerazrešljivega nesoglasja med vero in naravoslovjem ni, ker ne more biti dvojne resnice. (159)

Ni kake resnice vere, ki bi konkurirala znanstveni resnici. Je le ena resnica, ki velja tako za vero kot za znanstveni um. Bog je hotel um, s katerim lahko spoznamo razumne strukture sveta, prav tako, kot je hotel vero. Zato krščanska vera zahteva in pospešuje (naravoslovno) znanost. Vera je tu zato, da spoznamo stvari, ki se sicer odpirajo razumu, vendar kot resnično realne segajo daleč čez razum. Vera naravoslovno znanost opominja, naj se ne postavlja na mesto Boga in naj služi stvarstvu. Naravoslovje mora spoštovati človekovo dostojanstvo, namesto da se spozablja nad njim.


24. Kakšno zvezo ima moja vera s Cerkvijo?

Nihče ne more verovati sam zase, kot tudi živeti nihče ne more sam zase. Vero prejemamo od Cerkve in jo živimo v občestvu z ljudmi, s katerimi delimo svojo vero. (166-169, 181)

Vera je človekova najbolj osebna stvar, vendar pa kljub temu ni zasebna. Kdor hoče verovati, mora znati reči tako 'jaz' kot tudi 'mi', kajti vera, ki je ne znam deliti ali posredovati, bi bila iracionalna. Posamezni vernik doda svojo svobodno pritrditev k izpovedi Cerkve: »verujemo«. Od nje je vero prejel. Cerkev jo je skozi stoletja prenesla do njega, jo obvarovala pred popačenji in vedno znova razplamtevala njen žar. Verovanje je zato sodelovanje pri skupnem prepričanju. Vera drugih me nosi, prav tako tudi plamen moje vere vnema in krepi druge. Ta 'jaz' in 'mi' mere poudarja Cerkev s tem, da v svojem bogoslužju uporablja dve veroizpovedi: apostolsko veroizpoved, ki se začenja z »verujem« (credo) ter veliko nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki se je v svoji prvotni obliki začenjala z »verujemo« (credimus).



Del citatov iz Katekizma katoliške Cerkve




1. člen

VERUJEM


I. Poslušnost vere


Biti poslušen v veri pomeni svobodno se podrediti poslušani besedi, ker za njeno resničnost jamči Bog, resnica sama. Sveto pismo nam predstavlja Abrahama kot vzor te poslušnosti, Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje. (KKC 144)


Abraham - »oče vseh verujočih«

Ko Pismo Hebrejcem hvali vero pradedov, posebej poudarja Abrahamovo vero: »Ker je Abraham veroval, je poslušal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Po veri je bila Sara voljna spočeti sina obljube. Po veri je končno Abraham daroval svojega edinega sina v žrtev (prim. Heb 11,7). (KKC 145)


Tako Abraham uresniči opredelitev vere iz Pisma Hebrejcem: »Je pa vera temelj tistega, v kater upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo« (Heb 11,1). »Abraham je veroval Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost« (Rim 4,3) (prim. 1 Mz 15,6). Zaradi te močne vere (prim. Rim 4,20) je postal Abraham »oče vseh, ki verujejo« (Rim 4,11.18) (1Mz 15,5). (KKC 146)


O tej veri Stara zaveza obilno pričuje. Pismo Hebrejcem hvali vzorno vero starih; »zaradi nje so namreč dosegli priznanje« (Heb 11,2.39). Toda »Bog je za nas poskrbel nekaj boljšega«: milost vere v njegovega Sina Jezusa, »voditelja in dopolnitelja vere« (Heb 11,40; 12,2). (KKC 147)


Marija – »blagor ji, ki je verovala«

Devica Marija najpopolneje uresničuje poslušnost vere. V veri sprejme Marija oznanilo in obljubo, ki ju prinaša angel Gabriel, verujoč, da »Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1,37) (prim. 1 Mz 18,14), in da svojo pritrditev: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Elizabeta jo je pozdravila: »Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gsopod« (Lk 1,45). Zaradi te vere jo bodo blagrovali vsi rodovi. (Lk 1,48) (KKC 148)


Vse življenje, vse do poslednje preizkušnje, (Lk 2,35) ko je njen sin Jezus umrl na križu, njena vera ni omahovala. Marija ni nehala verovati v »izpolnitev« božje besede. Tako Cerkev časti v Mariji najčistejše uresničenje vere. (KKC 149)



II. "Vem, komu sem veroval" (2 Tim 1,12)


Verovati v Boga samega

Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v neko človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje. (KKC 150)


Verovati v Jezusa Kristusa, Božjega Sina

Za kristjana je verovati v Boga nerazdružno obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega "ljubljenega Sina", v katerega je položil vse svoje veselje (prim. Mr 1,11). … (KKC 151)


Verovati v Svetega Duha

Ne moremo verovati v Jezusa Kristusa, ne da bi imeli delež pri njegovem Duhu. Sveti Duh je tisti, ki razodeva ljudem, kdo je Jezus. (…) Samo Bog pozna Boga v celoti. V Svetega Duha verujemo, ker je Bog. (KKC 152)


Cerkev nenehno izpoveduje svojo vero v enega samega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.



III. Značilnosti vere


Vera je milost

Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz "mesa in krvi", temveč od "mojega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. "Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha … (KKC 153)


Vera je človekovo dejanje

Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Nič manj resnično je, da je vera pristno človeško dejanje. Zaupati Bogu in držati se resnic, ki jih je razodel, ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu. … (KKC 154)


Vera in razum

Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. (…) "pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca" (1. vat. koncil: DS 3008-3010). (KKC 156)


"Vera išče umevanja" (sv. Anzelm, prosl. proem.): nekaj neločljivega od vere je, da verujoči hrepeni po tem, da bi bolje spoznal tistega, v katerega je postavil svoje zaupanje, in bolje razumel to, kar je razodel ... (KKC 158)


Vera in znanost. "Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli resničnega nesoglasja med njima. Saj je isti Bog, ki razodeva skrivnosti in podarja vero, človeški duši dal tudi luč razuma. ….(KKC 159)


Svoboda vere

Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati "Bogu prostovoljno; nikogar torej ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Dejanje vere je namreč že po svoji naravi prostovoljno" (VS 10; prim. ZCP, kan. 748 # 2). … (KKC 160)


Potrebnost vere

Verovati v Jezusa Kristusa in v tistega, ki ga je poslal za naše zveličanje je nujno potrebno za dosego tega zveličanja (prim. Mr 16,16; Jn 3,36; 6,40 idr.). … (KKC 161)


Stanovitnost v veri

Vera je zastonjski, nezaslužen dar Boga človeku. Ta neprecenljivi dar moremo izgubiti. Sv. Pavel opozarja Timoteja: "Bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom" (1 Tim 1,18-19). … (KKC 162)


Vera - začetek večnega življenja

Vera nam daje vnaprej okušati veselje in luč blaženega gledanja, ki je cilj našega zemeljskega popotovanja. … (KKC 163)


2. člen

VERUJEMO


Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih. (KKC 166)


"Verujem" (apostolska vera): To je vera Cerkve, ki jo izpoveduje osebno vsak vernik, v prvi vrsti o priliki krsta. "Verujemo" (nicejsko- carigrajska veroizpoved, v grškem izvirniku): To je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu, ali - splošneje - vsak bogoslužni zbor verujočih. "Verujem": Cerkev, naša mati, je tudi tista, ki odgovarja s svojo vero Bogu in ki nas uči govoriti: "verujem", "verujemo". (KKC 167)


I. "Glej, Gospod, na vero svoje Cerkve"


(…) Po Cerkvi prejmemo vero in novo življenje v Kristusu s krstom. V Rimskem obredniku vpraša krstitelj katehumena: "Kaj želiš od Cerkve božje?". In odgovor je: "Vero". "Kaj ti da vera?" "Večno življenje". (KKC 168)


II. Govorica vere


Ne verujemo v obrazce, ampak v stvarnosti, katere obrazci izražajo in glede katerih nam vera omogoča, da se jih "dotikamo". (…) Obrazci nam omogočajo izražati vero in jo predajati, jo obhajati v skupnosti, jo usvajati ter bolj in bolj živeti iz nje. (KKC 170)


Cerkev, ki je "steber in temelj resnice" (1 Tim 3,15), zvesto ohranja "vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej" (Jud 3). Cerkev je tista, ki ohranja spomin na Kristusove besede, ona predaja iz roda v rod izpovedovanje vere apostolov. Kakor mati, ki uči svoje otroke govoriti in prav s tem razumevati ter priobčevati, nas Cerkev, naša mati, uči govorico vere, da bi nas uvajala v umevanje vere in življenje iz vere. (KKC 171)





Na kratko



Vera je osebnostna privrženost celotnega človeka Bogu, ki se razodeva. Vera vključuje pritrditev razuma in volje razodetju, v katerem je Bog s svojimi dejanji in besedami razkril sam sebe. (KKC 176)


Verovati smo dolžni samo v Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, v nikogar drugega ne. (KKC 178)


Vera je nadnaravni božji dar. Za vero potrebuje človek notranjo pomoč Svetega Duha. (KKC 179)


"Verovati" je zavestno in svobodno človeško dejanje, ki se sklada z dostojanstvom človeške osebe. (KKC 180)


"Verovati" je cerkvenostno dejanje. Vera Cerkve prehiteva, poraja, nosi in nahranja našo vero. Cerkev je mati vseh verujočih. "Nihče ne more imeti Boga za Očeta, ki nima Cerkve za mater" (sv. Ciprijan, unit. eccl.: PL 4,503A). (KKC 181)


"Verujemo vse tisto, kar je vsebovano v napisani ali izročeni božji besedi in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje" (Vblj 20). (KKC 182)


Vera je potrebna za zveličanje. Gospod sam to zatrjuje: "Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen" (Mr 16,16). (KKC 183)


"Vera je predokus blaženega spoznanja, ki nas bo naredilo blažene v prihodnjem življenju" (sv. Tomaž Akv., comp. 1,2). (KKC 184)




6






Tags: odgovarja bogu:, ki odgovarja, človek, svojem, odgovarja, »verujem«, »verovanje