KAJ MORAM STORITI? VPRAŠANJA KAJ MORAM STORITI SE LOTEVAMO

DA LAHKO NAŠE DRUŠTVO USPEŠNO DELUJE SE MORAMO V
KAJ MORAM STORITI? VPRAŠANJA KAJ MORAM STORITI SE LOTEVAMO
REGIMENTO DO PROGRAMA DE TREINAMENTO PARA APRIMORAMENTO PROFISSIONAL NÍVEL

Kaj moram storiti?

Vprašanja, kaj moram storiti, se lotevamo z branjem Platonovega dialoga Kriton, s pomočjo knjige Edwarda Craiga Filozofija – zelo kratek uvod in še nekaterih drugih virov.

Platonov Kriton

V tem dialogu smo postavljeni pred vprašanje, kaj bi moral storiti Sokrat v težki situaciji. Sokrat je bil obsojen na smrt in v Atenski ječi čaka na usmrtitev. Kriton mu v imenu vseh prijateljev predlaga, naj pobegne: podkupili so stražo, najeli ladjo in uredili bivanje v izgnanstvu. Toda Sokrat to možnost zavrne. Njegovo argumentacijo, zakaj ne pobegne, bi lahko razdelili v tri točke.

Integriteta

Ko Sokrat zavrne rešitev, Kriton šokirano »namigne, da bi si Sokrat lahko prizadeval vrniti poklon: v nevarnosti je ugled njegovih prijateljev – če ostane v zaporu in umre, bo množica verjela, da niso bili pripravljeni sprejeti stroškov, s katerimi bi plačali njegov pobeg (Craig 2011, 23).«

»Sokrat odgovori, da se ne bi smeli vznemirjati zaradi mnenja množice; za nas bi moralo biti pomembno mnenje razumnih ljudi z jasnim pogledom na dejstva. ´Toda saj si ne moremo privoščiti, da bi ravnali tako, mnenje večine je namreč preveč vplivno,´ pravi Kriton. ´Prav nasprotno,´ odvrne Sokrat, ´glede tega, kar je zares pomembno, večina sploh nima veliko vpliva.´ Kar je resnično pomembno, je očitno to, ali je nekdo razumen ali nerazumen (prav tam).«

»Kriton, ki je razumljivo precej prizadet, ima sedaj daljši govor (45a−46a), v katerem na slepo srečo in čustveno izstreli vse preostalo strelivo. Sokrat ne bi smel razmišljati o tveganju svojih prijateljev ali o stroških – slednji tako ali tako ne bodo visoki. Prav tako se ne bi smel vznemirjati zaradi dejstva, da bi z begom v izgnanstvo utegnil zatajiti stvari, o katerih je govoril pred sodiščem. (Kmalu bomo videli, v 46b−46d in 52c, da to ne deluje na Sokrata, kajti zanj je biti dosleden in zvest do samega sebe ter do razlogov za delovanje zelo pomembna vrednota.) (prav tam, 24).«

Ustavimo se pri zvestobi samemu sebi oziroma integriteti.

Zapomniti si velja, da je bilo stališče, ki ga je Sokrat zavzel pred in med sodnim procesom, zanj zelo pomembno.

Citat: »Kako bi lahko sedaj izbral izgnanstvo, če pa je – ko je dobil priložnost predlagati alternativo smrtni kazni – to možnost izrecno zavrnil? »Misli, ki sem jih v preteklosti izrekal, ne morem zdaj zavreči, ker me je doletela ta usoda.« Sodnikom je dejal, da se je že kot vojak raje soočil s smrtjo, kakor da bi ravnal napačno, in tudi sedaj ne bo storil tega, ker je po njegovem narobe, le zato, da bi si podaljšal življenje.

V teh mislih je zajet bistven vidik kreposti, imenovane integriteta. Integriteta pomeni celostnost, enovitost; zamisel o integriteti kot vrednoti je zamisel o celostnem življenju v nasprotju z življenjem kot nizom nepovezanih doživljajev. Integriteta tako vključuje neomajno predanost načelom in prepričanjem, razen če se ne pojavijo novi razlogi ali dokazi. Glede na to (in enako velja v Sokratovem primeru) vključuje tudi vrednoto doslednega vztrajanja pri tistih izbranih projektih, ki dajejo življenju posameznika vsebino in pomen. Prav tako lahko sprejmemo, da izključuje varanje samega sebe in hinavščino, stanji, v katerih ljudje na ta ali oni način nasprotujejo samim sebi (prav tam, 59).«

Razmisleka o integriteti se lahko lotimo tudi s pomočjo naslednjega navedka iz knjige N. Whitea A Brief History of Happiness (Blackwell Publishning 2006, str. 21-22):

»Pozno zvečer si želite, da bi naslednjega jutra vstali ob 6:00. Toda, ko jutro nastopi, ste zaspani. Še več, želite si, da si zvečer ne bi nastavili budilke. Spati želite do 9:00. Dejansko se vam zdi ideja, da bi vstali ob 6:00, izjemno slaba in razmišljanje, ki vas je k temu napeljalo, je videti nepomembno. Toda, ko se ob 10:00 končno prebudite, niste več zaspani; sedaj stojite za tem, kar ste počeli zvečer prejšnjega dne in si želite, da bi vstali ob 6:00 ali vsaj ob 8:00 in mislite, da je bila ideja dobra.

Za temeljitejši prikaz tega si lahko pomagamo s pričakovanim ugodjem in neugodjem […] ter tudi z ugodjem in neugodjem pri pogledu za nazaj. Zvečer ste bili zadovoljni ob misli, da boste vstali ob tako marljivo rani uri in videli, kako vzhaja sonce; toda, ko se ob 10:00 ozrete nazaj, ste osramočeni, ker ste tako slabo ocenili svoje sposobnosti. Vendar pa ste pri vnazajšnjem pogledu vendarle tudi zadovoljni zaradi občutka, ki vas je tedaj napolnjeval.

Glavna nejevolja, ki jo zbujajo takšni trenutki, se vrti okoli vprašanj zornega kota. Kateri vidik naj sprejmemo kot vodilen, kadar skušamo oceniti stanje nekoga ali se odločiti, kaj nam je storiti? Nekaterim se zdi potrebno vprašati, »kdo naj bo razsodnik ali gospodar; jaz ob 6:00 ali jaz ob 8:00, jaz ob 9:00, 10:00 ali jaz ob kakšni drugi uri?« Če naj bo merilo »moje« sreče doseganje »mojih« ciljev, ali to pomeni, da doseganje ciljev ob 6:00 ali doseganje ciljev ob kakšni drugi uri?«

Vprašanje preden nadaljujemo: ali je pomembno, da so cilji ljudi, ki so zvesti samim sebi (imajo integriteto), dobri?

Skrb za dušo

Zgoraj je bilo rečeno, da bi morali vselej upoštevati mnenje razumnih ljudi in ne nerazumnih. »V tem primeru torej ne bi smeli poslušati večine, temveč nekoga, ki razume, kaj je to biti pravičen, delovati pravilno, dobro živeti ali kot bi nekdo moral živeti. V nasprotnem bomo škodili svojim dušam, tako kot bi škodili telesom, če bi v zadevi telesnega zdravja namesto zdravnika poslušali večino. Ključno je torej vprašanje, ali je prav, da Sokrat poskuša pobegniti – vsi ti nesmisli o denarnem strošku, ugledu in vzgoji otrok so v resnici nepomembni (48c).

Vzemimo si čas za razmislek. Ena izmed stvari, ki je ne smemo narediti, je brati filozofijo nekritično. Ali ni v tem, kar na tem mestu pravi Sokrat, kanec moralnega fanatizma? Kako pravzaprav bi škodoval svoji duši? Zakaj bi moral biti tako prestrašen? In če sta na kocki ugled njegovih prijateljev ter vzgoja njegovih otrok, ali ne bi moral biti pripravljen tvegati in nekoliko škodovati svoji duši? Navsezadnje tudi sam ne bi cenil nekoga, ki ne bi bil pripravljen tvegati telesnih poškodb zaradi prijateljev in družine. Drži, rečeno nam je bilo (nazaj v 47e−48a), da je duša oziroma, natančneje, »tisti naš del – kar koli že je –, na katerega se nanašata krivičnost in pravičnost«, veliko dragocenejša kakor telo. Toda ni nam bilo rečeno zakaj ali na kakšen način; in ni bilo nobene razlage, zakaj naj bi bila tako dragocena, da možnost škodovanja njej v trenutku izniči malenkosti, kakršni sta ugled prijateljev ali dobrobit lastnih otrok. In razen tega, če ni dobro poskrbljeno za otroke, ali ne bo to škodovalo »tistemu njihovemu delu – kar koli že je –, na katerega se nanašata krivičnost in pravičnost«? Videti je, kakor da bi Sokrat potreboval drugačnega partnerja v razgovoru, nekoga, ki bi zahteval odgovore na nekatera izmed teh vprašanj (Craig 2011, 25-26).«

Vprašanje, preden nadaljujemo: Kakšni bi bili tvoji odgovori na zgornji niz vprašanj?

Dolžnost in privoljenje

»Sokrat v nadaljevanju predloži mnogo manj sporni premisi: delati zlo ljudem je krivično (49c) in kršenje poštene pogodbe je krivično (49e). Zdaj namerava dokazati, da bi s poskusom bega storil oboje. Oškodovani strani bi bili atenska država in njeni zakoni; da bi zagovarjal njihov primer, si jih zamišlja, kot da predstavljajo sami sebe, poosebljene (prav tam, 26).«

»Prvič, oškodovanima stranema bí delal zlo (50a−50b), dejansko bi ju nameraval »uničiti«. To zveni nenavadno – mar ni res, da bi bila edina stvar, ki bi jo Sokrat nameraval, beg pred usmrtitvijo? Toda kaj je imel v mislih, nam pojasni naslednja poved: če bi bil njegov predlog ravnanja sprejet kot zgled, bi sledil propad zakona in s tem tudi države, kajti tako prvi kakor druga ne moreta preživeti, če se zasebniki ne menijo za odločitve sodišč. Tukaj imamo opravka s sklicevanjem na zelo znan moralni argument: »Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako ravnali?« Kadar nekaj naredim, je to tako, kot da sem dal vsem drugim dovoljenje, da ravnajo enako, zato moram razmisliti o posledicah tega in ne le o dejanju, ki ga naredim kot posameznik. Nemec Immanuel Kant (1724−1804) – nekateri bi dejali najvplivnejši filozof sodobnega časa – je iz tega napravil temeljno načelo morale (čeprav ga je izrazil na precej zapletenejši način). Vsi smo že slišali za to načelo, proti vsem nam so ga že kdaj uporabili, in tukaj se pojavi 400 let pr. n. št.

Drugič, Država in Zakoni navržejo (50c), da bi Sokrat kršil pogodbo. Ampak zdi se, da se tisto, kar imajo povedati od te točke pa do 51d, v nobenem običajnem pomenu sploh ne nanaša na pogodbo – ne gre za Sokratovo prostovoljno privoljenje v nekaj. Boljši opis tega bi morda bil, da gre za dolžnost izkazovanja hvaležnosti ali za spoštovanje, ki ga dolguje človek svojemu stvarniku, ali za oboje. Osnovna misel tega odlomka je, da je atenska država, ki je primerjana z očetom, naredila iz Sokrata to, kar je; in on ni nezadovoljen s tem, kako je to opravila. Torej je omejen z njenimi željami in smešno je domnevati, da bi lahko imel pravico se ji maščevati (prav tam, 26-27).«

»Toda v 51d Sokratova imaginarna nasprotnika uvedeta poudarek, ki – če je pravilen – vnese veliko spremembo: Sokrat je po svoji lastni svobodni volji sklenil pogodbo z njima, da bo spoštoval in ubogal zakone. Sicer ni nikoli podpisal kakšnega dokumenta ali podal uradne izjave; njegovo vedênje je zadosten znak njegovega soglasja. Ko je dosegel polnoletnost, mu je namreč zakon dovoljeval vzeti svoje imetje in se izseliti iz Aten brez kakršne koli materialne kazni. Toda on je ostal. Prav tako ni v svojih sedemdesetih letih nikdar odpotoval, čeprav le začasno, razen zaradi vojnih pohodov. Med sodno obravnavo je jasno povedal, da ga izgnanstvo kot možna alternativna obsodba ne zanima. Skupaj vzeto, gre za popolnoma prostovoljno privoljenje atenskim institucijam. Ali namerava sedaj (v nasprotju s tem, kar je izjavil v 49d) prekršiti pogodbo? (prav tam, 28).«

Sokratova argumentacija se nanaša na vprašanje politične dolžnosti oziroma na vprašanje, zakaj bi morali spoštovati oblast (zakone). Njegov odgovor bi se torej lahko glasil: zaradi privoljenja. Poglejmo, kako o tem piše David Miller v knjigi Politična filozofija – zelo kratek uvod:

»Po tej rešitvi smo se dolžni pokoravati, ker smo na to pristali oziroma v to privolili. Zakaj je ta ideja privlačna, ni težko razumeti. Recimo, da sem se včlanil v krajevni nogometni klub. V soboto se prikažem na tekmi, toda namesto da bi igral po pravilih, vztrajno lovim žogo z rokami in z njo tekam po igrišču. Ni dvoma, da bi bili drugi člani kluba razkačeni. Rekli bi, da sem z včlanitvijo v klub privolil v igranje nogometa po veljavnih pravilih, pa če sem v povezavi s tem podpisal kakšno pogodbo ali ne. Moj argument, da je nogomet bolj zabaven, če je dovoljeno tekanje z žogo v naročju, bi upravičeno naletel na posmeh. To je nogometni klub, bi se najbrž glasil odgovor, in kdor se mu pridruži, nujno sprejme tudi uveljavljena pravila igranja (Miller 2007, 40).«

Seveda je mogoče to (Sokratovo) argumentacijo kritizirati. Miller to stori takole:

»Težave nastopijo, ko poskušamo ta argument prenesti z nogometa na državo, kajti običajno si ljudje držav ne izberejo, in vendar se pričakuje, naj jim je to všeč ali ne, da jih bodo ubogali. V kakšnem smislu so privolili v to? Hobbes je dokazoval, da smo svojo pripadnost državi izbrali, ker je bolj zaželena kakor »odurno, surovo in kratko« življenje v naravnem stanju, in tako sploh ni pomembno, kako je nastala. Tudi če se kakšni vojaški sili podredimo zaradi grožnje z vojno, smo torej privolili v njeno oblast, ker smo s tem ubežali še slabši usodi. Toda takšna argumentacija raztegne pomen ideje privolitve do nerazpoznavnosti. Nogometni primer je bil namreč privlačen zaradi dejstva, da je bila včlanitev v klub stvar svobodne izbire (prav tam, 40).«

Craig pa takole:

»Država utegne veliko narediti za svoje državljane, toda ali je mogoče narediti toliko, da potem oni ne morejo postavljati nobenih zahtev glede lastnih ciljev, razen tistih, ki jim jih dovoli država? In kakor hitro dopustimo, da bi bilo Sokratu dovoljeno imeti lastne cilje, neodvisne od volje Aten, ali ostati živ (če je to tisto, kar hoče) ne bi utegnil biti eden izmed teh ciljev? Če Kriton ne bi bil tako vzoren kimavec, bi lahko na tem mestu povedal veliko več (Craig 2011, 28).«

Vprašanja ob koncu: Razloži, kdo ima bolj prav ob vprašanju politične dolžnosti: Sokrat ali kritiki! Utemelji svoj odgovor! Ali imaš tudi ti politične dolžnosti?

Tags: moram storiti?, zato moram, moram, lotevamo, storiti, storiti?, vprašanja