GOSPODI IN MESTU KMEČKA POVEST PRAVILOMA NI NAKLONJENA ŠE

4 PAZIN 25092013 DAN ISTARSKE ŽUPANIJE GOSPODINE GRADONAČELNIČE GOSPODINE
AKO BITKA PRIPADA GOSPODINU KAKO DA SE BORIMO? ZDRAVO
DO GDIN NIKOLA TODOROV MINISTER ZA ZDRAVSTVO PO~ITUVANI GOSPODIN

GOSPODI IN MESTU KMEČKA POVEST PRAVILOMA NI NAKLONJENA ŠE
GOSPODINJSKA ULICA 6 1000 LJUBLJANA TEL (01) 51
GOSPODINJSKA ULICA 6 1000 LJUBLJANA TEL (01) 513

Gospodi in mestu kmečka povest praviloma ni naklonjena

Gospodi in mestu kmečka povest praviloma ni naklonjena. Še precej bolj kot na zgodbeni ravni pojasnjuje rivalski odnos med vasjo in mestom idejna plat besedil. V potrdilo naj iz množice izrecnih izjav na to temo navedem le nekaj najjasnejših.

Ali vendar je resnica, da ima vasovanje na kmetih veliko poezije v sebi. Pri tem ni treba na kaj nedovoljenega misliti. Ali v pozni noči, ko je vse tiho, ko tiči nekaka čarobna tajnost v krajini in v zraku nad njo, govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, to je poezija! To je prava poezija, ki dosti več velja nego tisti plesi, na katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v prepotenih oblekah, o ljubezni govoričijo! In Bog mi je priča, da največkrat v neslanih frazah, ki ne prihajajo iz srca! Pri vas je vse narejeno, pri nas na kmetih gospoduje pa narava, ki je resnična mati resnične poezije!
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 52.)

"Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti," je dejala – "a čakala sem komaj, da zapustim tiste ljudi. Tam je morda dom šuma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom miru in tihe sreče, dom srca."
(Josip Premk, Krona v višavi, 148.)

V naravnem vaškem milieuu, ki ne pozna perverzne pruderije meščanske kulture in lažnjive moralnosti, pod katero se skriva pohujšanje in srčna pokvarjenost – v priprostem ozračju matere zemlje se vrše vse funkcije življenja javno, golo in brez bolehne sramožljivosti [...] duša kmeta razume instinktivno misterij prirode, s katero se čuti nerazdružno spojen ter vidi v vsem le zakon božji.
(Fran Govekar, Gorjančeva Marjanica, 318.)

Proč z gospodo, ki se zabava s potvorjeno kulturo vrhu nevednih, zaničevanih tisočev; pravi Slovenec je s ponosom kmet in ostane kmet, dokler hoče živeti. Čas kliče pionirjev, ki poneso prosveto v zadnjo siromašno kočo, zakaj nihče ne iztrebi naroda, ki bo segal, trdno zaraščen v svoji zemlji, z duhom do najvišjih zvezd!
(Vladimir Levstik, Gadje gnezdo, 1918, 23.)

Tone Korošec si ni mogel predstavljati, da bi bil kdo doma v mestu [...] Dom, to je vas na deželi, posebna vas med poljem in pašniki in zelenim gozdom naokrog.
(Zofka Kveder, Doma, 54.)

Nekje daleč od tega sveta živi drug svet, svet ljudi, ki so se odtrgali od zemlje. Ustvarja države, obdaja zemljo z mejami, loči ljudi [in] jih omejuje z zakoni. Življenje gre prek tega, zato, ker je zvezano z zemljo. Življenje ne pozna meja [...] – Oni svet tam pozna civilizacijo, pozna kulturo [...] uničuje življenje. Ta ga ustvarja v svoji prvotnosti, v svoji navezanosti na grudo.
(Miško Kranjec, Življenje, 1972, 104.)

Ivan je opazoval življenje okrog sebe. Primerjal ga je kmečkemu življenju na vasi. Kaka razlika! Tu je človek podoben sužnju [...] stroju. Na vasi je ko kralj. Vse je njegovo: pogled po poljih, travnikih, gozdovih, svež zrak, biserna rosa. Tam lahko zadiha s polnimi pljuči, zavriska na ves glas.
(Ivan Kolenc, Dragarjevina, 197.)

Domačija s krajino naokrog ima nekaj duši podobnega, kar bogati tudi ljudi, ki ji pripadajo [...] Z dušami meščanov je drugače, zakaj oni imajo hiše, nimajo pa domačij. Pomalem se odtujijo svojemu rodu, nekateri pa tudi ljudstvu.
(Drago Ulaga, Bele zvezde, 203.)

Tudi če razmerja do mesta in drugih stanov ne oblikuje izrecno, je kmečka povest povečini prepričana, da je kmečki stan najboljši stan:

Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1950, 19.)

Premalo ljubijo zemljo in vedó ne, da je kmet, če ima vsaj za prežitek, pravi kralj [...] Res, kmečki stan je prvi stan. Prvo delo na svetu, najpoštenejše opravilo je bilo in je obdelovanje zemlje. In prvi jo je načel Bog sam. Iz nje nas je vzel, da pomnimo, čigavi smo.
(Ivan Zorec, Domačija ob Temenici, 74.)

Pri Cvetju v jeseni ni prav jasno, ali pomeni kritiko meščanstva ali samo ugotavlja njegovo nezdružljivost s kmetstvom. Tavčarjeva refleksija na temo mesto-vas ima izrazito meščansko perspektivo, čeprav je intimno na strani kmeta. Meščanskost je v poudarjenem "turističnem", letoviščarskem odnosu do ruralne kulture in krajine. Zato se v prvi vrsti zanima za praznične folklorne motive (žegnanje, vasovanje, nedeljska kmečka oblačila, kulinarične špecialitete, tudi košnja je opisana kot praznik). Drugačna perspektiva bi v okviru salonskega kramljanja, s katerim je zaznamovna povest, bila tudi težko mogoča.

Slovenstvo v nacionalno ogroženi Primorski si ni moglo privoščiti socialne diferenciacije, nasprotno, meščanstvo se je celo moralo mobilizirati za regeneracijo kmetstva. Budalove povesti se razrešujejo na sodišču v mestu na način, ki kaže zaupanje v arbitrarno vlogo slovenske meščanske inštitucije v kmečkih zadevah. Do pomirjenja med vasjo in mestom je moralo priti tudi v kritičnih trenutkih slovenske eksistence med drugo vojno, na primer v Ulagovih Belih zvezdah.

O mešanju stanov so bili avtorji kmečke povesti dokaj enotnega mnenja. Od zgodnjega obdobja slovenske pripovedne proze velja, da je mešanje napačna varianta. Josip Stritar je v povesti Sodnikovi celo večkrat ponovil geslo: Vsak po svojem stanu. Jurčič je v Desetem bratu toleriral in celo spodbujal druženje revnega in bogatega v okviru istega stanu, nikakor pa si ni mogel zamisliti družitve enakih po premoženju in različnih po stanovski zavesti v povesti Med dvema stoloma. Najdosledneje je na socialno pravilo, da se poročita lahko le dva enako premožna ali da mora revež, če se hoče poročiti, prej obogateti, sicer pa računati z nesrečnim zakonom, opozarjal Fran Jaklič: "V hiši, kjer je mož prinesel vse, žena pa nič, je rad prepir." (Dve svatbi, 303). Predsodek je veljal skoraj vse do druge vojne — Tavčarjevo Cvetje v jeseni prav nič ne izstopa iz tega okvira – ko je Drago Ulaga programsko uresničil do tedaj zavračano možnost v uspešni poroki bogate meščanke in izobraženega kmeta, ki poslej živita na obeh stanovskih tirih naenkrat. In še tu ne gre za čisto mešanico, saj je kmet pravzaprav veleposestnik in meščan tudi po izobrazbi.

V čem je razlika med gospodom [...] in kmetom. Oba sta potrebna, oba sta lahko srečna, če delata z zadovoljstvom.

***


Dejansko ni velike razlike med tem, če držiš v rokah furmanski bič ali lopar za tenis [...] Razliko delajo ljudje, ki oznanjajo geslo "nazaj k naravi", pa jih je sram, da bi s svojimi rokami ljubkovali zemljo.
(Drago Ulaga, Bele zvezde, 48, 49, 111.)

Revolucijo so s svojo literaturo na Slovenskem dejansko pripravljali Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc in Ivan Potrč z reklamo za kolektivizem (zadružništvo), industrijo in proletarizacijo. Pisateljem niso bile važne etične lastnosti oseb, ki bi odločale o izidu, izid oblikuje revolucionarna politična usmerjenost. Namesto božje nagrade za etično obnašanje računajo osebe na nagrado, ki jim jo bo kot zatirancem podelila v trenutku zmage logika družbenega razvoja.

"Zemlja je last vseh ljudi," je dejal fant. "Moja, vaša in vseh, to je tistih, ki jo hočejo obdelovati [...] Nihče bi ne smel imeti nič svojega [...] Tudi prodajati se ne bi smela."

***


Ali pa je vsajeno v človeško srce, da hoče človek, to bedno bitje, ki vendar ne more samo zase živeti [...] nekaj svojega [...] Ne, si je dejal; to je popačenost življenja. Življenje si človek vendar sme urediti tako, da je lažje [...] Samo to je pravilno, drugo je zmota [...] Mi pa moramo ustvariti nekaj takega, kar bo drugačno, boljše, kar bo življenje olajšalo, pa če se pri tem vse razbije [...] Napravili bomo majhen kraj in živeli kot celota in ne posamezno.
(Miško Kranjec, Os življenja, 1965, 53, 121.)

Zemlje ne bi smeli razdeliti, naj bi bila skupna last [...] Dovolj bi bil en sam traktor, en sam kombajn, eno samo gospodarsko poslopje, en hlev... V Sloveniji bi lahko ustanovili 200 skupnih gospodarstev, kolikor je veleposestev. [...] Vse bi bilo mogoče, če človek ne bi bil tako sebičen. Vsakdo hoče imeti nekaj svojega.

***


S silo bi morali vzeti, kar nam gre.

***


Novim grofom je treba pognati strah v kosti, bajtarjem in gostačem pa vrniti samozavest, ki so jo izgubili pred sto in sto leti.

***


Odpirati ljudem oči, trgati jih iz stoletne ponižnosti in jih dvigati k uporu.
(Anton Ingolič, Lukarji, 1972, 182, 107, 111, 31.)

Množice [...] se prebujajo. Prihaja človeška pomlad. To bo pomlad milijonov bednih in teptanih.

***


Nekoč bo morda spet treba pretresti ta svet, ga spraviti s tečajev.

***


Tam gradijo zdaj nov svet [...] Pri nas vladajo bogati [...] Toda nekega dne se to preobrne [...] Tam nihče ne potrebuje zase zemlje.
(Miško Kranjec, Os življenja, 1965, 195, 222, 230.)

Do socialne kritike se je povzpela celo konservativna smer v kmečki povesti: "Te gosposke zidanice po bregéh so viničarska bolezen. Zemljo in viničarje sesajo, da si nekje drugje gradove stavijo." (Stanko Kociper, Goričanec, 140), sicer pa je na tem bregu zapisano geslo, da so bajtarji družbeno zlo (Fran Detela, Josip Ogrinec, Ivan Štrukelj, Ivan Zorec) in da delavsko gibanje nima perspektive (npr. pri Ivanu Kolencu in Janu Plestenjaku).

[Bajtar] ne zna deliti časa po delu in potrebi, po semenu in vremenu [...] do smrti se muči, ko drugi zlagoma kmetujejo.
(Ivan Zorec, Domačija ob Temenici, 12. poglavje.)

Vsak otrok ve, da so kočarski otroci ponavadi slabi delavci, ki večkrat rajši lenobo pasé in stradajo, kakor da bi si s pridnim delom služili kruh. A izjeme se dobódo povsod.
(Fran Detela, Prihajač, 31.)

Trd je trd, delavski kruh! Lepše je kmetovati, ko si sam svoj gospod na njivi, na travniku, v gozdu. Pehaš se res, a delaš v svojem in zato z veseljem. Kar ne zmoreš danes, odložiš na jutri, nihče te za to ne zgrabi. Tu pa te ne izpustijo iz oči in vlečeš ko črna živina.
(Joža Lovrenčič, Pereči ogenj, 78.)

Tovarna: Tam je vse tuje; obrazi so izpiti, izžeti, groba beseda je navadno voščilo za dobro jutro, za dober dan in za lahko noč [...] Bajta: tu diši po njivah, skozi okno gleda zdrav in dobrodušen obraz, ki ne pridiguje o krvi, pač pa izžareva ljubezen, ki je bila kaljena v trpljenju.
(Jan Plestenjak, Bajtarji, 38.)

Fabrike in podobne naprave pokvarjajo ljudi [...] Če bi pozabili na gorice, bi bil konec z nami. Vidiš, kakšni prihajajo ljudje umirat domov, če grejo v svet v fabrike iskat – lažjega dela?... Mi smo rojeni samo za gorice, pa čeprav se vse življenje samo bojimo vsakega črnega oblaka...
(Stanko Kociper, Goričanec, 100.)

Lojze Zupanc je eden redkih, ki se ni razburjal nad industrializacijo kar povprek, ampak je razkrival lastnike strojev kot krivce za mizerijo delavstva. Rešitev je našel v zadružništvu: "V vas samih je pomoč, kmetje! Združujte se v zadruge in pričnite živeti za družino. Danes ima že vsak stan svojo zadrugo, organizacijo. Vi, ki ste najmočnejši stan naše mlade države, vi še vedno capljate v temi." (Tretji rod, 106, 107). — Kot polemiko z ekstremnimi protibajtarskimi stališči je mogoče razumeti Kranjčev stavek, ki v Težakih govori o delu najemnikov: "Orali so kot dobri kmetje. Ne iz bojazni pred silo, ne, temveč iz zavesti, da moraš zemljo spoštovati in ljubiti, da moraš na njej delati z ljubeznijo." (1972, 76). Pravzaprav celotni Kranjčev kmečki opus popravlja tezo tradicionalne kmečke povesti, da bajtar nima pravega odnosa do zemlje in da le gruntar zna zemljo prav ljubiti in obdelovati. Ne le da težake s kmeti etično izenači, odreja jim celo precej več etične zavesti kot bogatim kmetom izkoriščevalcem, ki jim je v prvi vrsti za bogastvo in šele potem za zemljo. — Jan Plestenjak je skušal v povesti Bajtarji (str. 50–52) socialni konflikt med bajtarji in gruntarji pomiriti tako, da je vsem skupaj našel novega sovražnika: industrijski proletariat.

"Vsega imajo gruntarji," je pomislil Jaka in vsa bajtarska siromaščina mu je zagorela pred očmi. Bajtarji še kruha nimajo, komaj malo moke za vodeni močnik, za orehovo lupino masti, za prgišče pšena pa na mernike upanja v boljše čase [...] Jaka je to dobro občutil in nehote mu je udarila v glavo čudna misel: Toliko je zemlje, zakaj bi je ne imeli vsak enako, saj imamo enake želodce in prilično enake roke. Za delo smo bajtarji še boljši. Pa se mu je misel zdela tuja in zato grda, da jo je splaknil z žganjem.

***

Tovarna nas bo ubila, ker bo ubila naš gruntarski rod. Kdo pa še hoče ostati na gruntu? Grunt hoče celega in vsega človeka. Za grunt je še poletni dan prekratek. Štirinajst ali šestnajst ur, to je za kmeta nekaj vsakdanjega. V tovarni pa odbiješ osem ur, se preoblečeš in si gospod.



LETNA PRIPRAVA ZA PREDMET GOSPODINJSTVO V 6
OCENJEVANJE ZNANJA PRI POUKU HIGIENE Z GOSPODINJSTVOM V ŠOLSKEM
ODDELEK ZA KMETIJSKO SVETOVANJE GOSPODINJSKA ULICA 6 1000


Tags: gospodi in, mestu, povest, kmečka, naklonjena, gospodi, praviloma