EXECUTIVE SUMMARY TEXTILES POVZETEK UVOD REFERENČNI DOKUMENT O

EXECUTIVE OFFICEDIVISION NAME BUREAUDISTRICT OR SECTION NAME PO
CIRCULAR 2098 TO THE CHIEF EXECUTIVE OFFICER
STATE OF NEW YORK – EXECUTIVE DEPARTMENT

12 REGLEMENT DE LA COMMISSION EXECUTIVE DU CONSEIL INTERAMERICAIN
13 SCCWRP EXECUTIVE DIRECTOR’S REPORT 111821 – PAGE
15 LARRY M HYMAN PROFESSOR OF LINGUISTICS & EXECUTIVE

Executive Summary - Textiles

POVZETEK


UVOD


Referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah v tekstilni industriji je plod izmenjave informacij, opravljene v skladu z 2. odstavkom 16. člena Direktive Sveta 96/61/ES. Dokument je treba razumeti v smislu njegovega uvoda, ki opisuje namen dokumenta in njegove uporabe.


Ta dokument obravnava industrijske dejavnosti navedene v točki 6.2 priloge I direktive IPPC 96/61/ES, in sicer: "Obrate za predobdelavo (postopke kot npr. pranje, beljenje, mercerizacija) ali barvanje vlaken ali tkanin, katerih dnevna zmogljivost presega 10 ton na dan".


Poleg tega BREF obsega vrsto prilog z dopolnilnimi informacijami o dodatkih tekstilom, barvah in pigmentih, tekstilnih strojih, značilnih receptih itd.


Namen tega povzetka je na kratko opisati glavne ugotovitve v dokumentu. Ker pa v kratkem povzetku ni mogoče prikazati vse zapletenosti panoge, je treba pri določanju BAT za posamezni obrat obvezno upoštevati glavno besedilo v celoti.


tekstilna industrija


Tekstilna industrija spada med najdaljše in najbolj zapletene industrijske verige v predelovalni industriji. Je razpršena in heterogena panoga, v kateri prevladujejo mala in srednja podjetja, med odjemalci pa predvsem tri glavna področja: oblačila, stanovanjska oprema in industrijska raba.


Italija je daleč največja proizvajalka tekstilij, sledijo ji Nemčija, Združeno Kraljestvo, Francija in Španija (v navedenem vrstnem redu), ki skupaj prispevajo več kot 80 % proizvodnje v EU. Belgija, Francija, Nemčija in Združeno Kraljestvo so glavne evropske proizvajalke na področju preprog.


Leta 2000 je evropska tekstilna in oblačilna industrija prispevala 3,4 % prometa predelovalne industrije v EU, 3,8 % dodane vrednosti in 6,9 % delovnih mest v industriji.


Tekstilna industrija je sestavljena iz številnih podpanog, ki zajemajo celotni proizvodni cikel od proizvodnje surovin (umetnih vlaken) do polizdelkov (preje, tkanih in pletenih tkanin z njihovo končno obdelavo) in končnih izdelkov (preprog, tekstilij za stanovanja, oblačil in tekstilij za industrijsko rabo). Ker je dokument omejen na dejavnosti, v katerih potekajo mokri procesi, zajema tri glavne podpanoge: čiščenje volne, končno obdelavo tekstila (razen tekstila za talne obloge) in panogo preprog.


Uporabljani procesi in tehnike


Tekstilna proizvodna veriga se prične pri proizvodnji ali pridobivanju surovih vlaken. Tako imenovani "procesi končne obdelave" (tj. predpriprava, barvanje, tiskanje, končna obdelava in površinska obdelava, vključno s pranjem in sušenjem) tvorijo jedro uporabljanih procesov in tehnik v tem BREF. Dokument tudi na kratko opisuje predhodne procese v verigi, kakršni so npr. proizvodnja umetnih vlaken, predenje, tkanje, pletenje itd., saj lahko ti procesi pomembno vplivajo na okoljske učinke njim sledečih dejavnosti z mokrimi procesi. "Procesi končne obdelave" lahko potekajo v različnih fazah proizvodnih procesov (npr. obdelava tkanin, preje, vlaken itd.), zaporedje obdelav je lahko zelo različno in je odvisno od zahtev končnega odjemalca.


Najprej so opisane končne obdelave kot posamični procesi ne glede na možna zaporedja, v katerih se lahko odvijajo. Nato so v 2. poglavju opredeljene nekatere značilne kategorije proizvodenj v panogah čiščenja volne, končne obdelave tekstilij in proizvodnje preprog ter kratko opisana zaporedja procesov.

OKOLJSKA VPRAŠANJA IN RAVNI PORAB TER EMISIJ


Glavna okoljska problematika v tekstilni industriji se nanaša na količino vodnih izpustov in na obremenitve teh izpustov s kemikalijami. Druga pomembna vprašanja so poraba energije, emisije v zrak, trdni odpadki in smrad, ki je lahko pri nekaterih obdelavah hudo neprijeten.


Emisije v zrak se navadno zbirajo na izvoru. Ker so v različnih državah že dolgo pod nadzorom, so na voljo kakovostni zgodovinski podatki o emisijah v zrak pri različnih procesih. To pa ne velja za emisije v vodo. Različni tokovi iz različnih procesov se mešajo v skupne končne izpuste, katerih lastnosti so rezultat zapletenih kombinacij dejavnikov, kakršni so vrste vlaken in dodatkov, ki se obdelujejo, uporabljene tehnike in uporabljene vrste kemikalij ter dodatkov.


Ker so podatki o vodnih izpustih iz posamičnih procesov zelo skromni, se je izkazalo, da je smotrno opredeliti ozke kategorije tekstilnih obratov in primerjati skupne masne tokove med obrati v isti kategoriji. Ta pristop omogoča grobo predhodno presojo, pri kateri je mogoče s primerjanjem specifičnih porab in ravni emisij med obrati v isti kategoriji preveriti znane podatke in ugotoviti makroskopske razlike med različnimi dejavnostmi. Zato BREF obravnava vprašanja vhodov/izhodov v vrsti značilnih kategorij obratov, tako da začne pri pregledu skupnih masnih tokov, konča pa s podrobnejšo analizo posamičnih procesov, kjer so podatki na voljo. Ta povzetek podaja ključne ugotovitve o nekaterih posebej kritičnih procesih.


Pri čiščenju volne z vodo nastopajo izpusti z visoko vsebnostjo organskih snovi (2 do 15 l/kg mastne volne z okoli 150 – 500 g KPK/kg volne) in različnimi količinami mikro-onesnaževal, ki izvirajo iz pesticidov, s katerimi se neguje ovce. Najpogosteje uporabljani pesticidi so organsko-fosforni (OP), sintetični piretroidi (SP) in regulatorji rasti insektov (IGR). V volni iz nekaterih ovčjerejnih držav so še danes prisotni tudi organsko-klorni pesticidi (OC).


Velik delež skupnih obremenitev z emisijami iz dejavnosti tekstilne industrije odpade na snovi, prisotne že v surovinah pred vstopom v predelovalni obrat (npr. nečistoče in sorodne snovi v naravnih vlaknih, snovi za pripravo, maziva pri predenju, klejiva itd.). Vse te snovi se navadno odstranjujejo iz vlaken v procesu predobdelave pred barvanjem in končno obdelavo. Pri odstranjevanju pomožnih primesi, kakršna so predilna maziva, pletilna olja in snovi za pripravo, z mokro obdelavo, lahko nastopajo izpusti, ki vsebujejo ne le težko organsko razgradljive organske snovi, npr. mineralna olja, pač pa tudi nevarne spojine, kakršne so poliaromatski ogljikovodiki, APEO in biocidi. Značilne obremenitve s KPK so v velikostnem razredu 40 – 80 g/kg vlaken. Med suhim procesom (regulacijo s toploto) pred pranjem se v substratu prisotne pomožne snovi sprostijo v zrak (za spojine na osnovi mineralnih olj so značilni emisijski faktorji 10 ‑ 16 g C/kg).


Pralna voda pri procesu odstranjevanja klejiv iz bombažnih tkanin in tkanin, v katerih je tudi del bombaža, lahko vsebuje 70 % skupne obremenitve s KPK v končnem izpustu. Emisijski faktorji so lahko v velikostnem razredu 95 g KPK/kg tkanine, koncentracije KPK pa pogosto presegajo 20000 mg KPK/l.


Beljenje z natrijevim hipokloritom povzroča sekundarne reakcije, pri katerih nastajajo organske halogenske spojine, ki se jih navadno izraža z AOX (glavnino nastalih spojin predstavlja triklormetan). Pri kombinirani uporabi hipoklorita (1. korak) in vodikovega peroksida (2. korak) se v izrabljeni belilni kopeli NaClO beležijo vrednosti AOX 90 – 100 mg Cl/l. V izrabljeni belilni kopeli H2O2 je mogoče najti še koncentracije do 6 mg Cl/l, zaradi prenosa s substratom iz prejšnje kopeli.


V primerjavi z beljenjem z natrijevim hipokloritom je količina AOX, nastalih pri beljenju s klorom znatno nižja. Novejše raziskave so pokazale, da nastajanja AOX ne povzroča sam natrijev klorit, pač pa klor ali hipoklorit, prisotna kot nečistoči ali kot aktivacijski sredstvi. Ravnanje z natrijevim kloritom in njegovo skladiščenje zahteva posebno pazljivost, saj je strupen, koroziven in eksploziven.

Pri beljenju z vodikovim peroksidom so okoljska vprašanja povezana z uporabo močnih kompleksirnih sredstev (stabilizatorjev).


Če po mercerizaciji ni snovne izrabe izpiralne vode oziroma se te vode ne uporabi ponovno, je izpust močno alkalen (40 - 50 g NaOH/l).


Razen rekih izjem (npr. termosol procesa, sušenja pigmenta ipd.) večino emisij iz procesov barvanja tvorijo emisije v vodo. Onesnaževala vode lahko izvirajo iz samih barv (npr. strupenost v vodi, kovine, barva), pomožnih snovi v pripravku barve (npr. disperzivna sredstva, sredstva proti penjenju ipd.), osnovnih kemikalij in pomožnih snovi, uporabljenih v procesu barvanja (npr. alkalnih snovi, soli, redukcijskih in oksidacijskih sredstev ipd.) in preostalih onesnaževal v vlaknih (npr. ostankov pesticidov v volni, predilnih dodatkov v umetnih vlaknih). Ravni porab in emisij so močno odvisne od vrste vlaken in uporabljenih dodatkov, metod beljenja ter strojev.


Pri šaržnem barvanju ravni koncentracij v teku barvanja močno nihajo. Na splošno so ravni koncentracij največje v izrabljenih kopelih (običajne so vrednosti precej nad 5000 mg KPK/l). Prispevki pomožnih sredstev za barvanje (npr. disperzivnih in izravnalnih sredstev) h KPK so posebej opazni pri barvanju v kotlu ali z disperzivnimi barvami. Tudi s postopki, kakršni so miljenje, reducirna naknadna obdelava in mehčanje, so povezane visoke vrednosti KPK. V izpiralnih kopelih so koncentracije 10 – 100-krat nižje kot v izrabljenih barvnih kopelih, poraba vode pa je pri izpiranju 2 do 5-krat večja kot pri samem barvanju.


Pri kontinuirnem in pol- kontinuirnem barvanju je poraba vode manjša kot pri šaržnem barvanju, izpusti visoko koncentriranih ostankov barvnih tekočin pa lahko povzroča večje onesnaženje, če se barva majhne serije izdelkov (KPK zaradi barvil je lahko v velikostnem razredu 2 – 200 g/l). Še vedno se največ uporablja tehnika polnjenja. Količina tekočine v polnilni posodi se giblje od 10 – 15 litrov pri sodobnih izvedbah do 100 litrov pri tradicionalnih posodah. Preostanek v pripravljalnem rezervoarju je lahko od nekaj litrov pri optimalnem krmiljenju do 150 – 200 litrov. Celotna količina preostale tekočine se povečuje s številom šarž na dan.


Značilni izvori emisij pri procesih tiskanja obsegajo ostanke tiskarske paste, odpadno vodo iz izpiranja in čiščenja ter hlapljive organske spojine iz sušenja in fiksiranja. Izgube tiskarskih past so zlasti znatne pri rotacijskem sitotisku (pri tekstilu so običajne izgube 6,5 – 8,5 kg na naneseno barvo). Pri majhnih serijah (tj. pri dolžinah pod 250 m), je lahko izguba večja od količine paste, nanesene na tekstilni substrat. Ravni porabe vode za čiščenje opreme po koncu vsake serije so v velikostnem razredu 500 l (v kar ni všteta voda za čiščenje tiskarskega traku). Tiskarske paste lahko vsebujejo snovi, ki lahko povzročajo velike emisije v zrak (npr. amoniak, formaldehid, metanol in druge alkohole, estre, alifatske ogljikovodike, monomere, kakršni so akrilati, vinilacetat, stiren, akrilonitril itd.).


Ker pri večini kontinuirnih procesov končne obdelave ni potrebno pranje po obdelavi, so emisije v vodo omejene na izgube iz sistema in na vodo, porabljeno za čiščenje opreme. Količina preostalih tekočin je v območju 0,5 do 35 % skupne pripravljene tekočine za obdelavo (nižja vrednost velja za integrirane obrate, višje vrednosti pa so značilne za tekstilne obrate, ki obdelujejo majhne serije in različne vrste substratov). Vse prepogosto se te tekočine izpušča in meša z drugimi izpusti. Koncentracije KPK pogosto dosežejo ravni 130 – 200 g/l. Sestavine pripravkov za končno obdelavo pogosto niso biološko razgradljive in biološko odstranljive, nekatere pa so tudi strupene (npr. biocidi). Pri postopkih sušenja in utrjevanja so emisije v zrak povezane s hlapnostjo sestavin pripravkov in s prenosom iz predhodnih procesov (npr. pri tekstilih, ki so bili prej obdelani s klorovimi spojinami ali perkloretilenom).


K porabi vode in energije prispevajo procesi pranja z vodo. Obremenjenost pralne vode z onesnaževali obsega onesnaževala v toku vode (npr. nečistoče, odstranjene iz tkanine, kemikalije iz prejšnjih procesov, detergenti in druga pomožna sredstva, uporabljanja pri pranju). Pri uporabi organskih halogeniranih topil (obstojnih snovi) pri suhem čiščenju lahko nastajajo razpršene emisije, ki povzročajo onesnaženje podtalnice in tal, lahko pa imajo tudi škodljive vplive na emisije v zrak iz visokotemperaturnih procesov v nadaljevanju.


Tehnike, ki se lahko uporabijo pri določanju BAT


Prakse splošnega dobrega upravljanja

Prakse splošnega dobrega upravljanja segajo od izobraževanja in usposabljanja osebja do opredelitve dobro dokumentiranih postopkov vzdrževanja opreme, skladiščenja kemikalij, ravnanja z njimi, doziranja in disperzije. Bistven sestavni del dobrega upravljanja je tudi poglabljanje znanja o vhodih in izhodih procesa. Med vhode spadajo surovine za tekstil, kemikalije, toplota, električna energija in voda, med izhode pa izdelki, odpadna voda, emisije v zrak, mulj, trdni odpadki in stranski proizvodi. Izhodišče za ugotavljanje možnosti in prednostnih nalog za izboljšanje okoljevarstvene in gospodarske učinkovitosti je monitoring procesnih vhodov in izhodov.


Med ukrepe za izboljšanje kakovosti in količine uporabljanih kemikalij spadajo redni pregledi in presoje receptov, optimalno načrtovanje proizvodnje, uporaba kakovostne vode pri mokrih procesih itd. Sistemi za avtomatsko krmiljenje procesnih parametrov (npr. temperature, nivoja tekočine, dovajanja kemikalij) omogočajo natančnejše upravljanje procesov, tako da vedno potekajo pravilno brez naknadnih popravkov, torej ob kar najmanjših presežkih uporabljenih kemikalij in pomožnih snovi.


Optimiranje porabe vode pri postopkih v tekstilni industriji se začne z nadzorom ravni porabe vode. Naslednji korak je zmanjšanje porabe vode z vrsto ukrepov, ki se pogosto med seboj dopolnjujejo. Mednje spadajo izboljšanje delovnih praks, zmanjšanje deleža tekočin pri šaržnih obdelavah, zvečanje učinkovitosti pranja, kombiniranje procesov (npr. čiščenja in odstranjevanja klejiv) in ponovna izraba ali recikliranje vode. Večina teh ukrepov omogoča znatne prihranke ne le pri porabi vode, pač pa tudi pri porabi energije, saj se precejšni delež energije porabi za ogrevanje procesnih kopeli. Druge tehnike so posebej usmerjene na optimiranje rabe energije (npr. toplotna izolacija cevi, ventilov, rezervoarjev in strojev, ločevanje tokov vroče in hladne vode, izraba toplote vročih tokov).


Vodenje kakovosti vhodnih vlaken

Informacije o tekstilnih surovinah so prvi korak obvladovanja onesnaženja, ki se prenaša iz predhodnih procesov. Informacije od dobavitelja naj obsegajo ne le tehnične lastnosti tekstilnega substrata, pač pa tudi vrste in količine sredstev za predhodno obdelavo in sredstev za odstranjevanje klejiv, preostalih monomerov, kovin, biocidov (npr. ektoparaziticidov pri volni) na vlaknih. Na voljo je vrsta tehnik, ki lahko znatno zmanjšajo vplive na okolje zaradi predhodnih procesov.


Kar se tiče ostankov pesticidov, vrsta organizacij vodi podatke o vsebnosti pesticidov v mastni in očiščeni volni. Proizvajalci lahko te informacije uporabijo za zmanjšanje vseh zakonito uporabljanih pesticidov na izvoru, na primer ektoparaziticidov OP in SP, in za to, da ne obdelujejo volne, onesnažene z najnevarnejšimi kemikalijami, kakršne so pesticidi OC, če ni opremljena s certifikatom o analizi. Če informacij ni, je potrebno z vzorčenjem potrditi vsebnost pesticidov; seveda pa je ta možnost za proizvajalca dražja. Dosedanji programi sodelovanja med poslovnimi združenji in vodilnimi živinorejskimi državami so postopoma zmanjšali povprečno vsebnost preostalih pesticidov OP in SP v volni, razviti pa so bili tudi sistemi certificiranja nizke vsebnosti.


Možna so tudi izboljšanja glede pomožnih snovi, npr. sredstev za pripravo, predilnih maziv in pletilnih olj. Danes so na voljo nadomestki za mineralna olja za večino uporab. Te nadomestne spojine so visoko biološko razgradljive ali vsaj biološko odstranljive, so tudi manj hlapljive in toplotno bolj stabilne od mineralnih olj. S tem se lahko zmanjšajo smrad in emisije v zrak, do katerih pride pri obdelavi substrata pri visokih temperaturah, npr. pri termofiksiranju.

Združitev tehnik z nizkimi stopnjami dodatkov, npr. predhodnega vlaženja osnovnih vlaken ali kompaktnega pletenja, s ciljnim izbiranjem klejiv, pomaga pri zmanjševanju učinkov procesa krčenja na okolje. Danes je znano, da so na voljo zlahka biološko razgradljive ali biološko odstranljive spojine za vse potrebe. Nadalje so poliakrilati najnovejše generacije visoko učinkoviti ob majhnem dodajanju in jih je mogoče popolnoma in enostavno odstraniti iz tkanine.


Na splošno imajo integrirani obrati možnosti nadzora nad viri svojih surovin in kemikalij, ki jih uporabljajo za predelavo vlaken. Neintegriranim podjetjem (zlasti komisionarjem) pa je dobavitelje teže nadzorovati. Konvencionalni pripravki so navadno cenejši. Dobavitelji surovin (npr. predilnice, pletilnice) pazijo predvsem na vidike gospodarnosti in na učinkovitost določene snovi v njihovih lastnih procesih, ne pa toliko na okoljske probleme, ki jih povzročajo pri nadaljnji obdelavi (v obratu za končno obdelavo). V takih primerih je treba v sodelovanju z odjemalci take materiale izločiti iz dobavne verige.


Izbira in nadomeščanje uporabljanih kemikalij

Tehnična delovna skupina je predlagala vrsto shem eko-toksikološke presoje in klasifikacije kemikalij, ki naj se jih upošteva pri določanju BAT. Na osnovi teh orodij je nadomestitev škodljivih snovi pogosto izvedljiva možnost za zmanjšanje učinkov procesa na okolje.


Omakalna sredstva imajo v tekstilni industriji široko uporabo (npr. detergenti, maziva itd.). Nekatera omakalna sredstva veljajo za problematična zaradi šibke biološke razgradljivosti in strupenosti za vodne organizme. Pozornost je danes usmerjena na APEO in zlasti na NPE. Glavne alternative za APEO so etoksilati maščobnega alkohola, pa tudi za druga omakalna sredstva so pogosto na voljo nadomestki, ki jih je mogoče biološko razgraditi ali biološko odstraniti v čistilni napravi za vodo in ne tvorijo strupenih metabolitov.


Kompleksirnim sredstvom se je pogosto mogoče izogniti. Kadar pa jih je treba uporabljati, so na voljo biološko razgradljivi ali vsaj biološko odstranljivi nadomestki konvencionalnih sredstev proti obarjanju, i ne vsebujejo N ali P v svojih molekulah (npr. polikarbonati, poliakrilati, glukonati, citrati in nekateri kopolimeri sladkorno-akrilne kisline). Cene so primerljive, vendar so v posameznih primerih potrebne večje količine.


Sredstva proti penjenju so pogosto izdelana na osnovi mineralnih olj. Značilne aktivne sestavine sredstev brez mineralnih olj so silikoni, fosforni estri, težki alkoholi, derivati fluora in mešanice teh sestavin. Silikone se lahko odstrani le z abiotskimi procesi v odpadni vodi, nad določeno koncentracijo pa lahko zavirajo prenos/difuzijo kisika v aktivno blato. Tributilfosfati povzročajo močne vonjave in močno dražljivi, težki alkoholi pa povzročajo močne vonjave in jih ni mogoče uporabljati v vročih kopelih.


Čiščenje volne

Uvedba zank za odstranjevanje umazanije/snovno izrabo maščob omogoča prihranke vode in energije (pri grobi in fini volni so dokazano dosegljive ravni porabe vode 2 – 4 l/kg mastne volne). Nadalje se z njimi pridobi dragocen stranski proizvod (25 do 30 % maščob, ki jih po ocenah vsebuje čiščena volna), hkrati pa se tudi znatno zmanjša organska obremenitev izpustov v čistilno napravo. Če je zanka za odstranjevanje umazanije/snovno izrabo maščob združena z izparjanjem izpustov in sežiganjem blata ter popolnim recikliranjem vode in energije, to pomeni dodatne pozitivne okoljske učinke v obliki prihrankov vode in količine trdnih odpadkov, ki ji je treba odstraniti. Tehnologija pa je zapletena in velja, da je povezana z velikimi investicijskimi in obratovalnimi stroški.


Pri čiščenju volne z organskimi topili se izognemo uporabi vode v samem procesu čiščenja. Edini izvori emisij v vodo so vlaga, ki vstopa z volno, v parnih ejektorjih uporabljana para in vlaga iz zraka, ki ga sesa oprema. Ta voda je onesnažena s perkloretilenom (PER). Da se izognemo razpršenim emisijam, se vodni tok čisti v dveh korakih, v napravi za odstranjevanje topil iz zraka ter v napravi za razgradnjo preostalih topil. Ker se pesticidi močno vežejo s topilom in se jih odstrani z maščobami, velja, da v čisti volni ni pesticidov. To se ugodno odraža na nadaljnjih procesih končne obdelave volne. Drug pozitivni učinek te tehnike je manjša poraba energije zaradi majhne specifične toplote organskih topil v primerjavi s specifično toploto vode.


Predhodna obdelava

V vodi topna sintetična klejiva, kakršna so PVA, je mogoče poliakrilate in CMC pridobiti nazaj iz pralne kopeli z UF in jih spet uporabiti v procesu. V zadnjem času se je potrdilo, da je mogoče reciklirati tudi modificirane škrobe, npr. karboksimetilni škrob. Ponovna uporaba v tkalnici pa ni vedno mogoča brez problemov. Danes imajo tkalnice do tako pridobljenih klejiv še zadržke. Nadalje transport na velike razdalje izniči vse pozitivne okoljske učinke, saj je treba kopel prevažati v ustreznih pogojih v izoliranih rezervoarjih. Zato se klejiva navadno pridobiva iz kopeli le v integriranih tekstilnih obratih s tkalnico in končno obdelavo na isti lokaciji.


Za neintegrirane obrate, ki imajo opravka s številnimi vrstami tkanin in težje neposredno nadzorujejo vire svojih surovin, je izvedljiva možnost oksidacijska proga. V posebnih pogojih (tj. pri pH nad 13) H2O2 tvori proste radikale, ki učinkovito in enakomerno razgradijo vsa klejiva in jih odstranijo iz tkanine. V tem procesu se oblikujejo krajše in manj razvejane predoksidirane molekule, ki jih je lažje izprati (z manjšo količino vode) in lažje razgraditi v čistilni napravi za odpadno vodo. Priporočljivo je združiti alkalno peroksidno beljenje s čiščenjem in regulirati protitokove alkalij in peroksida skozi različne korake predobdelave, saj se s tem prihrani vodo, energijo in kemikalije.


Vodikov peroksid je danes vodilno belilno sredstvo za bombaž in bombažne mešanice in nadomešča natrijev hipoklorit, čeprav velja, da je natrijev hipoklorit še potreben za doseganje visoke beline in za občutljive tkanine, ki bi jim depolimerizacija škodila. V takih primerih se lahko uporabi dvofazni proces, najprej beljenje z vodikovim peroksidom, nato pa še z natrijevim hipokloritom, s čimer se zmanjša emisije AOX (nečistoče na vlaknih – ki delujejo kot zametki pri haloformni reakciji – se odstrani v prvi fazi). Danes je mogoč tudi dvofazni proces samo z vodikovim peroksidom, ki popolnoma odpravi uporabo hipoklorita. Navaja pa se, da je ta možnost od dvakrat do šestkrat dražja.


Vedno večjo podporo pa uživa beljenje s peroksidom v močno alkalnih pogojih, pri katerem je mogoče po pazljivi odstranitvi katalizatorjev s tehniko redukcije/ekstrakcije doseči visoko belino. Kot dodatna prednost velja možnost združitve čiščenje in beljenja. Redukcija/ekstrakcija, ki ji sledi faza močno oksidativnega združenega beljenja/čiščenja, je uporabna pri beljenju zelo onesnaženih tekstilov vseh vrst in na vseh vrstah strojev (kontinuirnih in šaržnih).


Klorov dioksid (iz natrijevega klorita ali klorata) je odlično belilno sredstvo za umetna vlakna in za lan in druge ličine, ki jih ni mogoče beliti samo s peroksidom. V zadnjem času so bile razvite tehnologije (ki uporabljajo vodikov peroksid kot sredstvo za reduciranje natrijevega klorata), s katerimi se pridobiva ClO2 brez nastajanja AOX (beljenje brez elementarnega klora).


Izpiralno vodo po mercerizaciji (tako imenovano "šibko lužino") je mogoče po koncentriranju z izparjanjem reciklirati nazaj v proces.


Barvanje

Dobro poznanim nosilcem barvil PES (razen mešanicam PES/WO in elastan/WO) se je mogoče izogniti z barvanjem pri visokih temperaturah. Druga obetavna možnost je uporaba PES vlaken, ki jih je mogoče barvati brez nosilcev, npr. politrimetilen-tereftalatnih (PTT) poliestrskih vlaken. Zaradi razlik v fizikalnih in mehanskih lastnostih pa ta vlakna ne pokrivajo popolnoma enake palete izdelkov, zato jih ni mogoče smatrati za "nadomestilo" za poliestrska vlakna na osnovi PET. Če se nosilcem ni mogoče izogniti, se lahko konvencionalne aktivne snovi – na osnovi kloriranih aromatskih spojin, o-fenilfenola, bifenila in drugih aromatskih ogljikovodikov – nadomestiti z manj škodljivimi spojinami, npr. benzilbenzoatom in N-alkilftalimidom.

Za odpravo uporabe natrijevega hidrosulfita v dodelavi PES sta predlagana dva pristopa: uporaba reducirnih sredstev na osnovi posebnih derivatov sulfinske kisline s kratkimi molekularnimi verigami ali pa uporaba disperznih barv, ki jih je mogoče odstraniti v alkalnem mediju s hidrolitskim topljenjem namesto z redukcijo. Derivati sulfinske kisline s kratkimi molekularnimi verigami so biološko razgradljivi, nekorozivni, zelo nizko strupeni in jih je, v nasprotju z vodikovim hidrosulfitom, mogoče uporabljati v kislih pogojih, ne da bi to zahtevalo neprestane menjave kopeli in spremembe pH (prihranki vode in energije). Z barvami, ki se odstranjujejo alkalno se je mogoče povsem izogniti uporabi hidrosulfita ali drugih reducirnih sredstev.


Disperzivna sredstva, ki so navadno prisotna v pripravkih disperznih, pigmentnih in žveplenih barv, so izboljšana z: 1) njihovo delno zamenjavo z optimiranimi izdelki na osnovi estrov maščobne kisline, ali 2) uporabo mešanic modificiranih sulfonskih kislin. Prva možnost pride v poštev le pri tekočih pripravkih disperznih barv (zaenkrat je paleta barvil omejena). Ta disperzivna sredstva so biološko odstranljiva in njihova količina v pripravku je lahko znatno manjša kot pri konvencionalnih pripravkih. Disperzivna sredstva, omenjena pri drugi možnosti, so bolj biološko odstranljiva kot konvencionalni kondenzacijski produkti naftalenske sulfonske kisline s formaldehidom. Uporabna so za disperzne in pigmentne barve (trdne in tekoče pripravke).


Predreducirana žveplena barvila (tekoči pripravki z vsebnostjo sulfida < 1 %) ali ne-predreducirana barvila brez žvepla so na voljo v različnih oblikah (v vodi topna v oksidirani, prašni, tekoči obliki ali kot stabilne suspenzije). Vsa ta barvila je mogoče reducirati brez natrijevega sulfida, samo z glukozo (samo v enem primeru), ali pa v kombinaciji z ditionitno, hidroksiacetonsko ali formamidno sulfinsko kislino. Stabilizirana ne-predreducirana barvila brez žvepla veljajo za dražja od drugih vrst žveplenih barvil.


Nepopolno fiksiranje barve je že dolgo problem pri reaktivnem barvanju, zlasti pri šaržnem barvanju celuloznih vlaken, kjer se navadno dodajajo znatne količine soli za povečanje izčrpanja barve. Zapletene tehnike molekularne tehnike so omogočile oblikovati bifunkcionalna in reaktivna barvila z malo soli, ki lahko dosegajo stopnjo fiksiranja > 95 % celo pri celuloznih vlaknih, ob znatno boljši učinkovitosti (ponovljivosti in enakomernosti barvanja) od tradicionalnih reaktivnih barvil. Z vročim spiranjem odpravimo potrebo po detergentih in kompleksirnih sredstvih in po fazah nevtralizacije po barvanju. Zamenjava hladnega spiranja z vročim pomeni večjo porabo energije, če se ne izrablja toplotne energije izpustov iz spiranja.


Pri polnilnem šaržnem barvanju celuloznih tkanin se je mogoče izogniti uporabi natrijevega silikata z visoko koncentriranimi vodnimi raztopinami brez silikata, ki so na voljo kot pripravljeni izdelki in jih je s sodobnimi dozirnimi sistemi enostavno uporabljati. Opisan je tudi alternativni proces, ki ne zahteva dodajanja snovi, kakršne so sečnina, natrijev silikat in sol, ali dolgih zadrževalnih časov za fiksiranje barvil. Proces sam je enostaven in zelo vsestransko uporaben za široko paleto tkanin ne glede na velikosti serij. Znatne prihranke zagotavljajo višja produktivnost, zmanjšana poraba kemikalij in energije ter manjše potrebe po čiščenju onesnažene vode. Zaradi velikih začetnih kapitalskih vložkov pa je ta tehnika primernejša za nove obrate in tiste, ki se odločajo za zamenjavo opreme.


Pred kratkim so prišla na trg nova reaktivna barvila, ki omogočajo zelo dobro odpornost barv, celo enakovredno tisti, ki jo je mogoče doseči s kromovimi barvili, celo pri temnih odtenkih. Pomen reaktivnih barvil pa le počasi raste, iz različnih razlogov, med katere spadajo težave upravljavcev pri sprejemanju radikalnih sprememb v ustaljenih postopkih. Nadalje nekateri končni predelovalci še vedno menijo, da le kromove zagotavljajo zadostno trdnost za prekrivno barvanje. Pri uporabi kromovih barvil je mogoče s tehniko barvanja z nizko vsebnostjo kroma in tehniko barvanja z ultra nizko stehiometrično vsebnostjo kroma zmanjšati količino preostalega kroma v končnih izpustih. Pri barvanju z ultra nizko vsebnostjo kroma se doseže faktor emisij 50 mg kroma na kg obdelane volne, kar ustreza koncentraciji kroma 5 mg/l izrabljene kromove kopeli pri razmerju kopeli 1:10.


Na splošno je pri barvilih, ki jim je mogoče uravnavati pH (npr. kislih in bazičnih barvilih), ugodno izvajati barvanje pri izotermnih pogojih in uravnavati profil pH. Ena od prednosti pred procesom barvanja z uravnavanjem temperature je največje izčrpanje barvil in sredstev za povečanje odpornosti proti mrčesu ob porabi zelo majhnih količin organskih izravnalnih sredstev. Pri barvanju volne s kompleksnimi kovinskimi barvili je mogoče večje izčrpanje in fiksiranje doseči z uravnavanjem pH in z uporabo posebnih pomožnih sredstev, ki imajo visoko afinitieto do vlaken in do barvila. Večje izčrpanje je neposredno povezano z nižjimi vsebnostmi kroma v izrabljenih kopelih (10 – 20 mg/kg obdelane volne, kar ustreza 1 – 2 mg/l kroma v izrabljeni kopeli pri razmerju 1:10). Omenjena tehnika je bila razvita za barvanje prostih volnenih vlaken in česane volne, enake rezultate pa je mogoče doseči tudi pri drugih oblikah z metodami z uravnavanjem pH za kar največje izčrpanje kopeli.


BREF opisuje različne tehnike za izboljšanje okoljevarstvene učinkovitosti šaržnih in kontinuirnih procesov barvanja na splošno. Med proizvajalci strojev za šaržno barvanje se je oblikoval izrazit trend zmanjševanja razmerij kopeli. Nadaljnja prednost sodobnih strojev je v tem, da lahko delujejo s približno konstantnim razmerjem kopeli tudi pri polnitvah mnogo manjših od nazivne zmogljivosti. To je zlasti ugodno za komisionarje, katerih proizvodnja mora biti zelo prilagodljiva. Nadalje so bile različne funkcije, včasih značilne le za kontinuirne stroje, prenesene tudi na šaržne stroje, ki omogočajo ostro ločevanje med različnimi proizvodnimi šaržami, s tem pa odpirajo nove možnosti ponovne uporabe kopeli in boljšo obdelavo koncentriranih tokov.


Pri kontinuirnih procesih barvanja je mogoče zmanjšati izgube sistema z izvajanjem koraka impregniranja med valji ali z zmanjšanjem prostornine potopnega korita (npr. s fleksibilno gredjo, gredjo v obliki črke U). Dodatna izboljšanja dosežemo z dodajanjem barvila in pomožnih snovi s posebnimi tokovi in z doziranjem polnilne tekočine na podlagi merjenja izčrpanosti barvila. Količino porabljene kopeli se meri glede na količino obdelane tkanine. Tako pridobljene vrednosti se avtomatsko obdelajo in uporabijo pri pripravi kopeli za naslednjo primerljivo šaržo, tako da se lahko na najmanjšo možno mero zmanjša ostanke neizrabljene kopeli. Pri tem sistemu pa se ni mogoče izogniti preostanku kopeli za barvanje v polnilnem rezervoarju. Nadaljnje izboljšanje pomeni tehnika hitrega šaržnega barvanja, saj se raztopina barvila ne pripravi v enem koraku (za celotno šaržo) pred pričetkom barvanja šarže, pač pa se pripravlja sproti, v več korakih, na podlagi sprotnega merjenja izčrpanosti barvila.


Tiskanje

Pri rotacijskem sitotisku lahko znatna zmanjšanja izgub tiskarske paste dosežemo z zmanjšanjem dimenzij v sistemu dovajanja paste (tj. premerov cevi in strgal). Nadaljnja zmanjšanja so mogoča z izboljšavami odstranjevanja paste iz samega sistema dovoda paste. Ena od novejših tehnik je vstavitev krogle v strgalo pred polnjenjem sistema. Po koncu šarže se kroglo potisne nazaj, tako da potisne tiskarsko pasto iz sistema dovoda nazaj v rezervoar, tako da se jo lahko uporabi naslednjič. Današnji računalniško podprti sistemi nudijo več možnosti recikliranja tiskarskih past. Pridobivanje tiskarske paste nazaj in njeno recikliranje se uporablja v obratih za predelavo tekstila (za ploske tkanine), ne pa pri izdelavi preprog. Glavni razlog je to, da ima rastlinski gumi (najpogosteje uporabljeno sredstvo za zgoščevanje pri izdelavi preprog) omejen rok uporabnosti (biološko razgradljiva spojina), zato ga ni mogoče hraniti dalj časa do ponovne uporabe.


Pred uporabo z novo barvo je treba sita, vedra in sisteme dovoda tiskarske paste skrbno očistiti. Na voljo je več cenovno ugodnih načinov zmanjševanja porabe vode (npr. krmiljenje čiščenja tiskarskega traku z ustavljanjem, ponovna uporaba vode za spiranje tiskarskega traku itd.).


Kot alternativa analognemu tiskanju se v panogi tekstila in preprog vedno bolj uveljavljajo digitalne tehnike. Pri digitalnem tiskanju se izbrane barve dozirajo po potrebi, na podlagi računalniško določenih zahtev. S tem se odpravijo ostanki paste ob koncu vsake serije.


Za ploske tkanine je primerno digitalno brizgalno tiskanje. Zaenkrat pa so proizvodne hitrosti še premajhne, da bi ta tehnika nadomestila tradicionalno analogno tiskanje. Brizgalno tiskanje pa že lahko nudi znatne prednosti pred analognim pri majhnih proizvodnih serijah.


Najnovejše izboljšave brizgalnih tiskarskih strojev za preproge in velikoserijske tkanine pa pomenijo stroji, ki vbrizgavajo barvo s kirurško natančnostjo globoko v površino tkanine, ne da bi se substrata dotikal katerikoli del stroja. Pri teh strojih se količina tekočine, ki se nanaša v substrat (ki lahko sega npr. vse od lahkih izdelkov do težkih kakovostnih tkanin), uravnava ne le s spreminjanjem "časa brizganja", pač pa tudi s tlakom, pod katerim stroj brizga barvo.


Vsebnost sečnine v pasti za reaktivno tiskanje lahko dosega do 150 g/kg paste. Sečnino se pri enofaznem procesu lahko nadomesti z uravnavanim dodajanjem vlage, bodisi s tehniko penjenja ali z brizganjem nadzorovane količine vodne megle. Pri svilenih in viskoznih tkaninah pa se uporabi sečnine s sistemom brizganja ni mogoče izogniti. Tehnika ni dovolj zanesljiva za zagotovitev enakomernega doziranja majhnih količin vlage, ki jih zahtevajo ta vlakna.


Nasprotno pa se je tehnika penjenja izkazala uspešno pri viskozi, tako da je mogoče uporabo sečnine v celoti odpraviti. Ta tehnika bi morala biti načeloma tehnično izvedljiva tudi pri svili, vendar to še ni dokazano. Znano je, da so svilena vlakna manj problematična od viskoznih, vendar so za svilo značilne manjše proizvodne serije. Brez tehnike penjenja je mogoče porabo sečnine zmanjšati na okoli 50 g/kg tiskarske paste pri svili ter na 80 g/kg pri viskozi.


Druga možnost odprave potrebe po sečnini, čeprav bolj zapletena in počasnejša, je dvofazni postopek tiskanja.


Čeprav je videti, da se v Evropi trdil z vodo v olju ne uporablja več in da se pol-emulzivne tiskarske paste (olje v vodi) uporabljajo le še občasno, so v odvedenem zraku še vedno prisotni ogljikovodiki (predvsem alifatski), ki izvirajo v glavnem iz mineralnih olj v sintetičnih trdilih. Njihove potencialne emisije lahko dosegajo 10 g org. C/kg tekstila. Trdila nove generacije vsebujejo, če sploh, minimalne količine hlapljivih organskih snovi. Nadalje so optimirane tiskarske paste brez APEO, vsebnost amoniaka v njih je zmanjšana in veziva v njih vsebujejo malo formaldehida.


Končna obdelava

Za zmanjševanje izčrpavanja se kot zamenjava za polnilne sisteme vedno bolj uveljavljajo tako imenovane tehnike minimalnega nanašanja (nanašanje z dotikalnim valjem, sistemi nanašanja s prho in penjenjem).

Poleg tega so na voljo različne tehnike za zmanjšanje porabe energije na stenterjevih okvirih (npr. oprema za mehansko odstranjevanje vode za zmanjšanje količine vode v tkanini na vstopu, optimiranje pretoka zraka skozi peč, vgradnja sistemov za izrabo odpadne toplote).


Za vsak proces končne obdelave obstajajo tehnike zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje, odvisne od snovi, ki se uporabljajo v procesu. BREF obravnava samo nekaj procesov končne obdelave. Pri impregnaciji za lažje vzdrževanje je mogoče emisije (domnevno rakotvornega) formaldehida znatno zmanjšati z uporabo sredstev z majhnimi vsebnostmi formaldehida ali brez formaldehida (<75 mg/kg tekstila ali celo manj kot 30 ppm na zahtevo potrošnika).


Med splošne tehnike zmanjševanja emisij impregnacijskih sredstev proti moljem spadajo postopki ravnanja s koncentratom sredstva med distribucijo in transportom v obratu, ki zmanjšujejo njegovo razlivanje, pa tudi posebne obratovalne tehnike, ki zmanjšujejo na najmanjšo mero ostanke sredstva v izrabljeni kopeli in izpiralni vodi. Dva učinkovita ukrepa sta 1) zagotoviti pH<4,5 ob koncu procesa impregnacije (če to ni mogoče, pa nanašanje sredstva v posebni fazi ob ponovni uporabi kopeli), in 2) opuščanje uporabe takih pomožnih snovi pri impregniranju, ki upočasnjujejo vpijanje impregnacijskih sredstev proti insektom (npr. izravnalnih sredstev, sredstev za blokiranje PA).


Med druge tehnike spadajo proporcionalno prekomerno impregniranje, nanašanje sredstva proti moljem iz majhne posode na koncu linije za čiščenje preje, nanašanje sredstva IR neposredno na hrbet preproge med nanašanjem prevleke ali sloja lateksa itd. Za vsakega od treh znanih postopkov proizvodnje preje, t.j. za "postopek suhega predenja", "proizvodnjo z barvanjem prostih vlaken/čiščenjem preje" in "proizvodnjo z barvanjem preje", se uporabljajo svoje tehnike.


Nanašanje mehčal z blazinicami, s pršenjem ali penjenjem je za okolje manj škodljivo kot šaržno mehčanje neposredno v stroju za barvanje po barvanju. Uporabi kationskih mehčalnih sredstev se je mogoče izogniti, kemične izgube pa je mogoče zmanjšati na nekaj odstotkov. Druga prednost je ta, da je mogoče po tem barvne in izpiralne kopeli ponovno uporabiti, saj ne vsebujejo preostankov kationskih mehčalnih sredstev, ki bi omejevali adsorpcijo barve pri naslednjem barvanju.


Pranje

Med tehnikami šaržnega pranja sta od konvencionalnega spiranja s prelivanjem učinkovitejši tako tehnika "polnjenja in izpusta" kot tehnika "pametno spiranje". Nadalje so sodobni stroji opremljeni z napravami za prihranek časa in drugimi posebnimi sistemi za odpravo značilnih omejitev tradicionalnega postopka "polnjenja in izpusta" (npr. daljšega časa proizvodnega cikla ipd.). Tako pri "pametnem spiranju" kot pri "polnjenju in izpustu" je mogoče ločiti tokova izčrpane koncentrirane tekočine impregnacijske kopeli in izpiralne vode (ločevanje izpustov ter izraba vode in energije).


Pri kontinuirnem pranju naj se varčevanje vode in energije začne z enostavnimi ukrepi dobrega gospodarjenja. Ti ukrepi lahko segajo od zagotovitve optimalnega pretoka z napravami za regulacijo pretoka na pralnikih do vgradnje zapiralnih ventilov, ki zaprejo dotok vode takoj, ko se linija zamaši. Nadaljnja izboljšanja je mogoče doseči s povečanjem učinkovitosti pranja, predvsem s pranjem v protitoku in zmanjšanjem prenosa v naslednje faze (npr. z vakuumskimi odstranjevalniki). Prigradnja opreme za izrabo odpadne energije h kontinuirnem pralniku je navadno enostaven in učinkovit ukrep.


Nove naprave za pranje s halogeniranimi organskimi topili so opremljene z aktivnimi oglenimi filtri v zaprti zanki, ki preprečujejo vse izpuste zraka v okolje. Za zmanjšanje emisij vode, onesnažene s PER, se večino PER, raztopljenih v vodi, zajema v dvostopenjskem procesu, ki obsega čiščenje zraka in adsorpcijo na aktivnem oglju (PER < 1 mg/l v končnem izpustu). Ker je pretok vode sorazmerno majhen (= 0.5 m3/h), so za čiščenje izpustov v obratu primerni procesi pospešene oksidacije (npr. Fentonov proces). Nadalje je popolnoma nova zasnova glavne destilacijske sekcije bistveno zmanjšala ostanek topila v blatu (1 masni % v primerjavi s 5 % pri konvencionalnih postrojenjih).


Obdelava odpadne vode

Tudi biološko težko razgradljive spojine je mogoče razgraditi v bioloških postajah, v katerih se vzdržuje nizko razmerje med hranljivimi snovmi in maso, biološko nerazgradljivih snovi pa se ne razgrajuje v bioloških postajah. Koncentrirane tokove odpadne vode s takimi spojinami naj se čistijo na izvoru. Za končno obdelavo tekstila je priporočljiva uporaba pospešene oksidacije z reakcijo, podobno Fentonovi, kot izvedljiva tehnika predhodnega čiščenja (odvisno od vrste izpusta se lahko KPK zmanjša za do 70 – 85 %, preostala KPK, ki je zaradi spremembe spojin v glavnem biološko razgradljiva, pa je primerna za biološko čiščenje). Zelo močne ostanke, npr. ostanke tiskarske paste in polnilne tekočine, pa je primerneje odvajati popolnoma ločeno od tokov odpadnih vod, po drugih kanalih odstranjevanja odpadkov.


Za odpadne vode, ki vsebujejo pigmentno tiskarsko pasto ali lateks od impregnacije hrbtišča preprog, je kot alternativa kemični oksidaciji možna tudi metoda obarjanja/flokulacije in sežiga nastalega blata. Pri azo barvah pa se lahko barvo učinkoviteje odstrani z anaerobno obdelavo polnilne tekočine in tiskarske paste pred nadaljnjo aerobno obdelavo.


Za enako učinkovitost obdelave mešanih izpustov so predlagane naslednje tehnike:


Za odpadne volne pri čiščenju vode tečejo razprave o vrsti različnih scenarijev. Okoljevarstvena učinkovitost je pri izparilni postaji mnogo večja kot pri flokulacijski postaji. Vendar so začetni stroški izparilne postaje mnogo višji in vračilni rok (v primerjavi z odvajanjem v kanalizacijo) pri majhnih obratih (3500 t volne na leto) znaša 4 – 5 let. Pri srednje velikih obratih (15000 t volne na leto) se v 10 letih izparevanje izkaže za nekaj cenejše kot flokulacija. V kombinaciji z zanko za odstranjevanje nesnage in pridobivanje maščob je izparevanje še vabljivejše, saj je mogoče vgraditi manjši izparilnik, kar zmanjša začetne kapitalske stroške. Uporaba zanke za pridobivanje maščob zmanjša tudi obratovalne stroške, in sicer za prihodek od prodaje maščob (ta učinek je znatnejši v obratih za čiščenje fine volne).


Z vidika okolja je najboljša možnost kombinacija zanke za odstranjevanje nesnage in pridobivanje maščob z izparjanjem izpustov in sežiganjem blata ter polnega recikliranja vode in energije. Zaradi zapletenosti te tehnike in začetnih kapitalskih stroškov pa je ta možnost primernejša za 1) nove obrate, 2) obstoječe obrate, ki še nimajo čiščenja izpustov na lokaciji, in 3) obratov, ki se odločajo za zamenjavo odsluženih postaj za čiščenje izpustov.


Glede biološkega čiščenja izpustov je znano, da v Evropi (zlasti v Italiji) obstajajo obrati za čiščenje volne, ki uporabljajo biološke procese kot glavno metodo čiščenja izpustov. Zaenkrat pa še ni bilo predloženih nobenih natančnih informacij.


Dokazano je, da ima blato od čiščenja volne, zmešano z glino, odlične tehnične lastnosti za izdelavo opek. Ekonomičnost je močno odvisna od pogodbe med obratom za čiščenje volne in opekarno. Po poročilih je ta tehnika cenejša od odlaganja na odlagališču odpadkov, kompostiranja in sežiganja. V okviru priprave BREF nismo dobili nobenih informacij o drugih možnostih recikliranja.


Generične BAT (ZA TEKSTILNO INDUSTRIJO KOT CELOTO)


Upravljanje

Znano je, da morata v korak z izboljšavami tehnologije iti tudi upravljanje z okoljem in dobro gospodarjenje. Upravljanje obrata, v katerem potekajo procesi, ki lahko onesnažujejo okolje, zahteva uvedbo številnih elementov sistema okoljskega ravnanja (EMS). Uvedba sistema monitoringa procesnih vhodov in izhodov je predpogoj za ugotovitev prednostnih področij za izboljšave okoljevarstvene učinkovitosti.


Doziranje in dovajanje kemikalij (razen barv)

BAT je vgradnja sistemov avtomatskega doziranja in dodajanja, ki dovajajo točno zahtevane količine kemikalij in pomožnih sredstev in jih dovajajo neposredno v stroje, skozi cevovode, brez človekovega fizičnega posredovanja.


Izbira in raba kemikalij

BAT je spoštovati določena splošna načela izbire kemikalij in upravljanja njihove rabe:


Obstaja vrsta seznamov in klasifikacijskih orodij za kemikalije. Med načine obratovanja, ki zagotavljajo kar najmanjša skupna tveganja, spadajo tehnike, kakršne so zaprte zanke in razgradnja onesnaževal v samih zankah. Seveda je treba ustrezno upoštevati zadevne predpise Skupnosti.


Na podlagi teh načel je izpeljanih več podrobnih sklepov o BAT, zlasti za omakalna sredstva, kompleksirna sredstva in sredstva proti penjenju. Podrobneje govori o tem 5. poglavje.


Izbira vhodnih surovin - vlaken

Znano je, da je poznavanje kakovosti in količine snovi (npr. sredstev za pripravo, pesticidov, pletilnih olj), ki so bile uporabljene na vlaknih v predhodnih procesih, bistveno za to, da lahko proizvajalec preprečuje in obvladuje okoljske učinke zaradi teh snovi. BAT je razvijati sodelovanje s partnerji v predhodnih fazah tekstilne proizvodne verige, tako da se oblikuje veriga okoljevarstvene odgovornosti za tekstilije. Želeno je izmenjevati informacije o vrstah kemikalij in obremenitvah s kemikalijami, ki so dodane in ostanejo v vlaknih v vsaki fazi življenjskega cikla izdelka. Opredeljenih je bila vrsta BAT za različne surovine:

Vsi ukrepi temeljijo na predpostavki, da so vhodne surovine – vlakna izdelana ob uporabi določenega sistema kakovosti, tako da lahko predelovalec dobi ustrezne informacije o vrstah in količinah onesnaževal.


Ravnanje z vodo in energijo

Prihranki vode in energije so v tekstilni energiji pogosto med seboj povezani, saj je glavni del energije porabljen za ogrevanje procesnih kopeli. BAT se začne z monitoringom porabe vode in energije v različnih procesih ob hkratnem izboljšanju upravljanja procesnih parametrov. BAT zajema uporabo strojev z nižjimi razmerji kopeli pri šaržni obdelavi ter z majhnimi dodajanji sredstev pri kontinuirni obdelavi, ob uporabi najnovejših tehnik izboljšanja učinkovitosti pranja. BAT je tudi preučevanje možnosti ponovne uporabe vode in recikliranja s sistematičnim ugotavljanjem lastnosti in količin različnih procesnih tokov.


Čiščenje volne


Čiščenje volne z vodo

BAT je uporaba zank za pridobivanje maščob in nesnage iz izdelka. Vrednosti porabe vode, ustrezajoče BAT, so 2 do 4 l/kg pri mastni volni v srednjih in velikih obratih (15000 ton mastne volne na leto) in 6 l/kg v majhnih obratih. Ustrezajoče vrednosti pridobivanja maščob so v območju od 25 do 30 % maščob, ki so po ocenah prisotne v čiščeni volni. Podobno znašajo BAT ustrezajoče vrednosti porabe energije 4 – 4,5 MJ/kg obdelane mastne volne, od česar približno 3,5 MJ/kg odpade na toplotno energijo, 1 MJ/kg pa na električno. Zaradi pomanjkanja podatkov pa ni mogoče opredeliti, ali zgoraj omenjene BAT ustrezajoče porabe vode in energije veljajo tudi za ekstra fino volno (premer vlakna v glavnem v velikostnem razredu 20μm ali manjši).


Čiščenje volne z organskim topilom

Čiščenje z organskim topilom je opredeljeno kot BAT, če se izvajajo vsi ukrepi za zmanjšanje nezajetih izpustov in za preprečevanje vseh onesnaženj podtalnice z razpršenimi emisijami ali ob nezgodah. Podrobneje te ukrepe obravnava točka 2.3.1.3.


KONČNA OBDELAVA TEKSTILA IN PROIZVODNJA PREPROG


Predhodna obdelava

Odstranjevanje pletilnih maziv iz tkanine

BAT je uporabljati eno od naslednjih možnosti:


Odstranitev klejiv

BAT je uporabljati eno od naslednjih možnosti:


Beljenje

BAT je:

Merceriziranje

BAT je bodisi:


Barvanje


Doziranje in dovajanje barvnih pripravkov

BAT je uporabljati vse naslednje postopke:


Splošne BAT za vse procese šaržnega barvanja

BAT je:


Splošne BAT za procese kontinuirnega barvanja


Poraba vode pri kontinuirnih in pol-kontinuirnih procesih barvanja je manjša kot pri šaržnih procesih barvanja, nastajajo pa visoko koncentrirani ostanki.


BAT je zmanjševanje izgub koncentrirane tekočine kopeli z naslednjimi ukrepi:


Barvanje z mešanicami PES & PES disperznih barv

BAT je:


Barvanje z žveplovimi barvami

BAT je (glejte točko 4.6.6):


Barvanje z reaktivnimi barvami

BAT je:

Barvanje s polnjenjem z reaktivnimi barvami

BAT je uporaba tehnik barvanja, ki so enako okoljevarstveno učinkovite kot tehnike, opisane v točki 4.6.13. Opisana tehnika je ob upoštevanju skupnih stroškov obdelave bolj ekonomična od barvanja s polnjenjem, potrebni kapitalski vložek za prehod na novo tehnologijo pa je znaten. Pri novih obratih in obratih, ki se odločajo za zamenjavo opreme, pa dejavnik stroškov ni tako pomemben. V vsakem primeru je BAT izogibanje uporabi sečnine in uporaba metod fiksiranja brez silikatov (glejte točko 4.6.9).


Barvanje volne

BAT je:


Tiskanje


Proces na splošno

BAT je:


Reaktivno tiskanje

BAT je odpravljanje uporabe sečnine z enim od naslednjih ukrepov:

ALI


Pri svili in viskozi pri enofaznem procesu tehnika brizganja ni zanesljiva, saj ta vlakna zahtevajo dovajanje majhnih količin vlage. Pri viskozi se je za primerno že pokazala tehnika penjenja ob popolni odpravi sečnine, pri svili pa še ne. Pri proizvodni zmogljivosti do okoli 80000 tekočih metrov na dan znašajo investicijski stroški za stroj za penjenje okoli 200000 euro. Tehnika se že uporablja pod ekonomskimi pogoji v obratih z zmogljivostmi okoli 30000, 50000 in 140000 tekočih metrov na dan. Vprašanje pa je, ali je ta tehnika ekonomsko upravičena v manjših obratih.


Brez tehnike penjenja je mogoče porabo sečnine zmanjšati na okoli 50 g/kg tiskarske paste pri svili ter na 80 g/kg pri viskozi.


Tiskanje s pigmentnimi barvami

BAT je uporaba optiiranih tiskarskih past, ki izpolnjujejo naslednje zahteve (glejte točko 4.7.3):


Končna obdelava


Proces na splošno

BAT je:


Impregnacija za lažje vzdrževanje

BAT je uporaba zamreževalnih sredstev brez formaldehida v panogi izdelave preprog in uporaba zamreževalnih sredstev brez formaldehida ali z malo formaldehida (vsebnost formaldehida v pripravku <0,1 %) v tekstilni industriji (glejte točko 4.8.2).


Impregnacija proti moljem

BAT je:

BAT je uporaba ene ali obeh naslednjih tehnik (opisanih v točki 4.8.4.2):


BAT je (glejte točko 4.8.4.3):


BAT je (glejte točko 4.8.4.4):


BAT je uporaba mehčalnih sredstev z blazinicami, ali še bolje s pršenjem ali penjenjem, namesto neposredno v kopelih v šaržnih strojih za barvanje (glejte točko 4.8.3).


Pranje


BAT je:


Obdelava odpadne vode


Pri obdelavi odpadnih vod so mogoče vsaj tri različne strategije:

Vse tri možnosti so lahko BAT, če se uporabljajo ustrezno glede na dejanske razmere glede odpadnih vod. Med uveljavljena splošna načela ravnanja z odpadnimi vodami in njihove obdelave spadajo:


V skladu s takim pristopom so kot splošne BAT za obdelavo odpadnih vod pri končni obdelavi tekstila in proizvodnji preprog opredeljene naslednje:


Nekateri procesni ostanki, npr. ostanki tiskarske paste in ostanki tekočin iz kopeli, so zelo onesnaženi in naj se jih sploh ne uvaja v tokove odpadne vode, če je to mogoče.


Te ostanke naj se odstranjuje na ustrezen način; zaradi njihove visoke kurilnosti je ena od primernih možnosti toplotna oksidacija.


Za odpadne vode, ki vsebujejo pigmentno tiskarko pasto ali lateks od impregnacije hrbtišča preprog, je kot alternativa kemični oksidaciji možna tudi metoda obarjanja/flokulacije in sežiga nastalega blata (kakor je opisano v točki 4.10.8).


Pri azo barvah pa se lahko barvo učinkoviteje odstrani z anaerobno obdelavo polnilne tekočine in tiskarske paste, opisano v točki 4.10.6, pred nadaljnjo aerobno obdelavo.


Če koncentriranih vodnih tokov z biološko nerazgradljivimi spojinami ni mogoče obdelovati ločeno, je za zagotovitev enake skupne učinkovitosti potrebna njihova dodatna fizikalno-kemična obdelava. Med take obdelave spadajo:


Obdelava izpustov pri čiščenju volne (vodni proces)

BAT je:


Ali je mogoče biološko obdelavo šteti kot BAT, mora ostati odprto vprašanje, dokler ne bo mogoče zbrati boljših informacij glede njenih stroškov in učinkovitosti.


Odlaganje blata


Blato iz obdelave odpadnih vod pri čiščenju volne

BAT je:


Sklepne opombe


Glavne splošne ugotovitve so:


Glavna priporočila za nadaljnje delo so:


ES preko svojih programov RTR proži in podpira vrsto projektov na področju čistih tehnologij, obdelave odpadnih vod in tehnologij recikliranja ter strategij upravljanja. Rezultati teh projektov bodo lahko koristni pri revizijah dokumentov BREF v prihodnosti. Zato bralce pozivamo, naj EIPPCB obveščajo o vseh raziskovalnih rezultatih, ki lahko zadevajo ta dokument (glejte tudi predgovor tega dokumenta).


xx


15 UNIVERSITY OF BIRMINGHAM (UK) SENIOR ROAD EXECUTIVES COURSE
15 UNIVERSITY OF BIRMINGHAM (UK) SENIOR ROAD EXECUTIVES PROGRAMME
18 NCAC 06A 1714 REGISTRATION OF PARTNERSEXECUTIVE OFFICERSDIRECTORS (REPEALED)


Tags: dokument o, ta dokument, referenčni, dokument, executive, povzetek, textiles, summary