ZNANSTVENA METODA INDUKCIJA DEDUKCIJA V NADALJEVANJU RAZMISLEKA O METODAH

»Sploh ne pravim, da nekaj vem: moja trditev je samo ugibanje, hipoteza. Prav tako se ne bomo ozirali na izvir ali izvire, iz katerih je moje ugibanje morda izšlo: obstajajo številni mogoči izviri in z vsemi si nikakor nisem na jasnem…Vendar, če te zanima problem, ki sem ga poskušal rešiti s svojim ugibanjem, potem mi lahko napraviš uslugo. Poskušaj bistvo tega ugibanja kritizirati, kolikor ostro le moreš. In če si izmisliš eksperiment, katerega rezultat bi po tvojem mišljenju lahko ovrgel mojo trditev, sem ti pri tej ovržbi pripravljen pomagati kolikor le zmorem.« (Karl Popper: O tako imenovanih izvirih spoznanja. V: V Iskanju boljšega sveta.)

Delovni list: Induktivno in deduktivno sklepanje

Logični ideal so deduktivni argumenti, v katerih so premise nujno resnične, sklep pa nujno sledi iz premis. To je možno v matematiki, v vsakdanjem življenju pa le redko. Običajno se opiramo na evidenco, ki redkokdaj upravičuje sprejetje nekega prepričanja. To pomeni, da uporabljamo induktivne argumente, ki jih nikoli nismo prisiljeni sprejeti, saj je skoraj vedno logično mogoče, da ne držijo, četudi je ta možnost majhna. Tako, denimo, sklepamo, da bo za zimo prišla pomlad, ker so se stvari tako obnašale v preteklosti, toda logično je mogoče, da bo nastopila ledena doba in da se stvari ne bodo obnašale, kot so se.

V klasični indukciji so razlogi za sprejetje nekega sklepa opazovanja in domneva, da se bodo stvari in pojavi v prihodnosti obnašali tako, kot so se do sedaj. Sem sodijo sklepanja:

iz opaženega (znanega) na tisto, česar do sedaj še nismo opazili (neznano)…;

iz značilnosti končnega, preverjenega vzorca neke množice na značilnost celotne množice (ki je morda v načelu nikdar ne moremo preveriti)…;

iz značilnosti tipičnega primerka neke skupine na značilnost vseh primerkov dane skupine…;

iz značilnosti naključno izbranega vzorca neke skupine na značilnost celotne skupine…;

iz lastnosti večine primerkov neke skupine na lastnost posameznega, poljubno izbranega pripadnika te skupine…«

Vse te induktivne oblike vsebujejo sklepalni premik od preteklega v prihodnje, iz znanega v neznano, ki pa kot rečeno, ni vedno upravičen. Primer: »Po nekajmesečnem opazovanju se je izkazalo, da je dan vedno krajši, noč pa vedno daljša. Ne bo dolgo trajalo pa bo dan prenehal obstajati.«

Med induktivna sklepanja sodi tudi abdukcija, ki je sklepanje iz opaženih pojavov ali dejstev na najboljše pojasnilo za opažena dejstva ali pojave.

Skupna lastnost vseh induktivnih sklepanj je, da navedeni razlogi ne vodijo z absolutno gotovostjo do sklepa. Če je argument dober, tedaj je glede na resnične premise bolj verjeten kot ne. Vendar je vedno mogoče, da je ob danih premisah sklep napačen.

Induktivni in deduktivni sklepi se med seboj ločijo po tem, da so oblike deduktivnega sklepanja veljavne, oblike induktivnega pa ne. Pravimo, da je oblika sklepanja veljavna takrat, ko je resnica premis logično nezdružljiva z neresnico sklepa. Preprosteje rečeno: če v deduktivno obliko sklepanja (modus ponens, modus tollens) vstavimo resnične premise, bo sklep absolutno zanesljiv.

V induktivnem sklepu je nasprotno vedno mogoče, da so premise resnične, sklep pa napačen.

To pomeni, da je razlika med induktivnim in deduktivnim sklepom v stopnji podpore, s katero premise utemeljujejo sklep. Argument je induktiven, kadar iz premis sklep samo zelo verjetno sledi. Če v zvezi z deduktivnimi sklepi govorimo o veljavnosti, tedaj v zvezi z induktivnimi govorimo o induktivni moči. Induktivna moč izraža stopnjo zanesljivosti sklepa glede na premise, kar pomeni, da so induktivni sklepi bolj ali manj močni.

(Šuster, Danilo: Moč argumenta : logika in kritično razmišljanje. Pedagoška fakulteta; Maribor 1998; str. 121-127.)

Dodatek k delovnem listu:

Primeri za INDUKTIVNA SKLEPANJA

- Iz znanega v neznano. PRIMER: Do sedaj je bila vsaka opažena vrana črna, torej bo tudi naslednja opažena vrana črna. IME SKLEPA: Enostavna indukcija. FORMA: Vsak znan F = G. Torej bo tudi trenutno še neznani, neopaženi F G.

- Iz značilnosti končnega, preverjenega vzorca na značilnost celotne množice. PRIMER: Do sedaj je povečanje količine denarja v obtoku vedno privedlo do zvišanja cen. Torej, ko se poveča količina denarja v obtoku, se povečajo cene. IME SKLEPA: Induktivna posplošitev. FORMA: Vsak od do sedaj opaženih F = G. Torej vsi F so G.

- Iz značilnosti tipičnega primerka neke skupine na značilnost vsej primerkov dane skupine. PRIMER: Tipična ptica je žival, ki ima peruti, kljun je pokrita s perjem in leti. Torej vsaka ptica leti.

- Iz značilnosti naključno izbranega vzorca neke skupine na značilnost celotne skupine. PRIMER: 15% od 1000 naključno izbranih telefonskih naročnikov vseh volivcev v Sloveniji bi izbralo stranko X. IME SKLEPA: Statistična posplošitev. FORMA: n% izmed naključno izbranih F = G. Torej približno n% vseh F = G.

- Iz značilnosti večine primerov neke skupine na lastnost posameznega, poljubno izbranega pripadnika te skupine. PRIMER: 99% vseh Slovencev je pismenih. Mojca je Slovenka. Torej je Mojca pismena. IME SKLEPA: Statistični silogizem. FORMA: n% vseh F=G. a = F. Torej, a = G.

B.

Primeri za ABDUKCIJO, ki sodi v širšo množico induktivnih sklepanj:

- Iz opaženih dejstev ali pojavov na najboljše pojasnilo za opažena dejstva ali pojave. PRIMER: Če so vsa jabolka na mizi rdeča in če imamo splošno ugotovitev, da so tudi vsak jabolka v košari ob mizi rdeča, sklepamo, da so jabolka na mizi vzeta iz košare. IME SKLEPA: Abdukcija. FORMA: Nastopil je pojav ali dogodek p, ki zahteva pojasnilo. Hipoteza H ustrezno razloži dogodek p. Torej je H resnična.

C.

Primeri za DEDUKTIVNA SKLEPANJA.

- Modus ponens: Če p, potem q.

p.

Torej:

q.

- Modus tollens: Če p, potem q.

q-ne.

Torej:

p-ne.

- Hipotetično razmišljanje: Recimo, da p.

Ob tej hipotezi je res:

…

…

q.

[Toda q-ne, ker je protisloven, očitno napačen ali

nesmiseln...]

Torej : p-ne.