APOSTOLSKA VEROIZPOVED NEKAJ UVODNIH MISLI K VEROIZPOVEDI KO SE

APOSTOLSKA KONSTITUCIJA FIDEI DEPOSITUM ZA OBJAVLJIVA KATEKIZMA KATOLICKE CRKVE
APOSTOLSKA VEROIZPOVED NEKAJ UVODNIH MISLI K VEROIZPOVEDI KO SE
KATECHIZM KOŚCIOŁA KATOLICKIEGO KONSTYTUCJA APOSTOLSKA FIDEI DEPOSITUM OGŁOSZONA Z

ŠT 208012 LJUBLJANA 4 DECEMBER 2012 APOSTOLSKA PENITENCIERIJA MESTU

APOSTOLSKA VEROIZPOVED



APOSTOLSKA VEROIZPOVED




Nekaj uvodnih misli k veroizpovedi

Ko se nekdo prvič srečuje z obrazci krščanske veroizpovedi ima v sebi najverjetneje mešane občutke. Sprašuje se, kakšno povezavo imajo posamezni stavki z človekovim vsakdanjim življenjem, oziroma kakšna je “uporabna vrednost” sporočila veroizpovedi. Na prvi pogled jo je le težko najti, ker veroizpoved ravno predpostavlja vero, le-ta pa govori o vsebinah, ki so odmaknjene našim čutilom in neposrednemu izkustvu. Toda ali je vera res pridržana zgolj verskemu področju, ali je ne srečujemo tudi v vsakdanjem življenju: v družini, na delovnem mestu, v prometu, v društvu ipd.? Tudi tam moramo verjeti (verovati) izrečeni besedi sozakonca, sodelavca, kolega, mimoidočega. In vsaka od omenjenih oblik skupnega življenja ima svoja pravila, statut, zakone in na državni ravni celo ustavo, ki omogočajo urejeno in smiselno delovanje in življenje.

Tako je tudi z Cerkvijo; zato je od vsega začetka “apostolska Cerkev izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih in za vse obvezujočih obrazcih. Toda že zelo zgodaj je Cerkev tudi hotela zbrati to, kar je bistveno v njeni veri, v organske in jasno razčlenjene povzetke (...) Te povzetke vere imenujemo “veroizpovedi”, ker izražajo vero, ki jo izpovedujejo kristjani” (prim. KKC 186–187). Prvi člen veroizpovedi tako najprej govori o veri v Boga, v priznavanju njegovega obstoja in hkrati tudi o stvarjenju vsega kar je – nebo in zemlja, gre za tipični merizem – način izražanja svetopisemskega pisatelja, ki hoče povedati, da je Bog stvarnik vsega kar je, pa tudi, da Bog ustvarja iz nič (prim. 2 Mkb 7,28).

Posamezni členi veroizpovedi so kot nekakšni zidaki zgradbe krščanskega verovanja, ki se med seboj povezujejo, dopolnjujejo in razlagajo. In prvi člen, ki govori o veri oziroma priznavanju, da Bog je, da biva, je nekako temelj vsemu verovanju; čeprav pogosto govorimo da je od vseh členov veroizpovedi najbolj odločilen tisti, ki govori, da je Jezus vstal od mrtvih. Vendar če ni vere v Boga, tudi ne more biti vere v Jezusa kot učlovečenega Božjega Sina in v njegovo vstajenje od mrtvih.


O veri

Ko govorimo o verovanju, veroizpovedi in njenih členih ne moremo iti, mimo samega temeljnega pojma vere. Kaj sploh je vera? Gre namreč za eno ključnih vprašanj v krščanski eksistenci. Zelo splošna definicija pravi, da je vera priznavanje nevidnih stvari (bitij), torej vsega tistega, česar z svojimi čutili ne zaznavamo. Ravno o tem govori tudi nekdasnji papež Benedikt XVI. v svoji sicer drobni a v filozofsko-teološkem smislu zelo bogati knjižici Zazrti v Kristusa, ko pravi, da verovati pomeni, da “človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem izrabljene že vse možnosti, ki mu pripadajo; ne misli, kakor da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje… Če je pa to tako, potem besedica “credo” vključuje temeljno odločitev v odnosu do resničnosti kot takšne. Ni to le ugotovitev o tem ali onem, ampak temeljna oblika človekovega razmerja do biti, do eksistence, do svoje lastne in do celotne resničnosti. To pomeni optirati za to, da tisto, česar ni mogoče videti, tisto, česar naše oči nikakor ne morejo doseči, ni nekaj neresničnega, marveč nasprotno: da je to pravzaprav edina stvarnost, ki nosi in omogoča vse ostale stvarnosti. To nadalje pomeni opcijo, da je tisto, kar omogoča stvarnost v celoti, obenem nekaj, kar podeljuje človeku zares človeško eksistenco, kar ga napravlja možnega kot človeka, kot človeško bivajočega.”1 Pogoj, da človek lahko pritrdi trdnosti in resničnosti nevidnemu, mora biti v njem ponižnost pred skrivnostjo bivanja na eni strani, po drugi strani pa si človek ne sme zadoščati samemu sebi. Biti mora odprt za resnico in ljubezen.2 Kajti verovati pomeni ravno to, da se človek od samega sebe (od lastne negotovosti in prihodnosti) obrne k drugemu, k presežnemu k Bogu. To nam potrjuje tudi eden najvidnejših slovenskih katoliških pisateljev Alojz Rebula, ko pravi, da je polovica vere v ponižnosti, polovica pa v ljubezni.3 Ponižnost je ključ do vere! V ponižnosti je dan odgovor na vsa velika vprašanja človeka; predvsem odgovor na vprašanje od kod prihajamo, kam gremo in čemu živimo. Zato pravi že omenjeni pisatelj Rebula: “Vera bi lahko sodobnemu človeku dala najpotrebnejše od vsega potrebnega. Se pravi: lahko bi mu odgovorila na vprašanje, čemu biva, čemu trpi in čemu bo moral nekega dne umreti. Vera je predvsem neko razsvetljenje, ki uokviri človeško bivanje v neki popolni smisel. Smisel, iz katerega ni izvzet noben spol, noben poklic, nobena situacija. Samo vera pozna v tem oziru neko popolno demokratičnost, kajti ta smisel je lahko dan tako Nobelovemu nagrajencu kot analfabetu, tako bogatemu kakor revežu, lahko je dan športniku, pa tudi človeku, ki je za vse življenje priklenjen na posteljo. To je torej predvsem neka razsvetlitev: da človek ve, čemu je padel na ta planet.«4 Ponižnost je torej ključ s katero se duhovno življenje začne: vera in ponižnost sta neločljivi, pravi duhovni pisatelj T. Merton.5



1 J. Ratzinger, Uvod v krščanstvo, Mohorjeva družba, Celje 1975, 29; prim. J. H. Newman, Vodi me dobrotna luč, Mohorjeva družba, Celje 1990, 117; F. Oražem, Teologija duhovnosti, Družina, Ljubljana 1993, 84.

2 Prim. J. Ratzinger, Zazrti v Kristusa, DSSDB, Ljubljana 1990, 22.

3 Prim. A. Rebula, Divji golob, Mohorjeva družba, Celje 1972, 86.

4 F. Bole, Pogovor s pisateljem Rebulo, v: Ognjišče 8 (1971), 8.

5 Prim. T. Merton, Luč nevidne resnice, Družina, Ljubljana 1981, 145; prim. tudi J. H. Newman, n. d. 42–43. A. Nadrah, Luč v temi, Cistercijanska opatija, Stična 1993, 51-55.





Tags: apostolska veroizpoved, veroizpovedi, veroizpoved, misli, uvodnih, nekaj, apostolska