REGULACIJSKI NAČRTI MAKSA FABIANIJA NA OBMOČJU DANAŠNJE OBČINE MIREN

PRAVILA ZA UNUTARDNEVNU DODJELU PREKOGRANIČNIH KAPACITETA NA GRANICI REGULACIJSKIH
REGULACIJSKI NAČRTI MAKSA FABIANIJA NA OBMOČJU DANAŠNJE OBČINE MIREN
ŠTUDIJSKO LETO REGULACIJSKI SISTEMI VAJE 199899 LABORATORIJ ZA REGULACIJSKO



REGULACIJSKI NAČRTI MAKSA FABIANIJA NA OBMOČJU DANAŠNJE OBČINE MIREN – KOSTANJEVICA


Slovenski arhitekt in urbanist Maks Fabiani je s svojim bogatim in raznolikim opusom eden najpomembnejših evropskih ustvarjalcev. Uveljavil se je na cesarskem Dunaju ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, bil je mislec, izumitelj, doktor tehničnih ved in profesor na dunajski Politehniki. Deloval je na Dunaju, v Ljubljani, Trstu, Gorici in drugih evropskih mestih. Obdobje po prvi svetovni vojni, ko je prekinil uspešno kariero in svoje znanje ter izkušnje uporabil za obnovo porušenih naselij na domačem ozemlju, pa je še danes najmanj poznano. Rodil se je leta 1865 v Kobdilju na Krasu in zrastel v kulturno ter jezikovno raznolikem okolju. V svojem dolgem življenju, umrl je leta 1962 v Gorici, je doživel velike družbene spremembe, zadnje obdobje avstro-ogrske monarhije, dve svetovni vojni in uveljavitev socialistične Jugoslavije ter Republike Italije.

Svojo poklicno pot je začel na Dunaju, v obdobju ko se je začela razvijati secesijska umetnost. Fabiani pa je do novega sloga ohranjal določeno distanco, kljub temu, da je dve leti sodeloval z vodilnim secesijskim arhitektom Ottom Wagnerjem in sam prinesel ideje secesijskega gibanja v Ljubljano. Fabiani ni nikoli zares sledil tokovom moderne umetnosti. V njegovem delu je sicer mogoče prepoznati določene zunanje vplive, vendar je vse življenje ostal samosvoj mislec. Poleg tega pa je bil predvsem urbanist, zato je v svojem delu vedno poudarjal preprostost, funkcionalnost, ekonomičnost.

Z urbanizmom se je začel ukvarjati prav v Wagnerjevem ateljeju. Leta 1895 je izdelal samostojni regulacijski načrt za obnovo Ljubljane po potresu in kasneje zasnoval še ureditev poljskega mesta Bielsko. Za ta dva projekta mu je leta 1902 dunajska univerza podelila prvi častni doktorat za področje urbanizma v Evropi. V cesarskem obdobju je Fabiani dosegel širok ugled in visoka družbena priznanja, postal je celo osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, gradil je v samem središču mesta. Po prvi svetovni vojni pa je Fabiani zapustil Dunaj in se vrnil domov na Kras. Umaknil se je iz središča in se posvetil, najbrž manj prestižni, vendar zelo pomembni dejavnosti, obnovi tedanje Goriške regije, ki je bila uničena zaradi bojev na Soški fronti. Tej nalogi se je popolnoma predal in zavrnil povabilo za nadaljevanje profesure na Dunaju, odrekel se je tudi ponudbi Ivana Vurnika za poučevanje na novoustanovljenem arhitekturnem oddelku ljubljanske Tehnične fakultete.

Leta 1917 je avstro-ogrska država v Gorici ustanovila Urad za obnovo Gorice in Gradišča, ki se mu je Fabiani pridružil že od vsega začetka. Leta 1920, ko je Primorska prešla pod Italijo, so urad preimenovali in Fabianija najprej odpustili, zaradi zahtevnosti prenove pa so ga ponovno začasno zaposlili. Pri obnovi goriške je igral ključno vlogo, kljub temu, da je imel številne težave z italijansko oblastjo, ker je bil Slovenec in dolgo let sploh ni smel podpisovati svojih načrtov. Do leta 1922, ko je bil Provincialni urad za regulacijo in prenovo poškodovanih občin ukinjen, je z majhnim številom sodelavcev izdelal 92 regulacijskih načrtov za Posočje, Kras in Vipavsko dolino, med drugimi za Gradišče ob Soči, Vipavo, Ajdovščino, Tolmin.

Načrti za povojno obnovo pomenijo nadaljevanje idej, ki jih je Fabiani razvijal še pred vojno. V urbanističnem načrtovanju je začutil širšo socialno vlogo, zato je svoje delo zastavljal tako, da je poleg učinkovite prenove poskrbel tudi za razvoj kraja v prihodnosti in pri tem upošteval njegovo vpetost v razvoj celotne regije. Pri vsakem naselju je upošteval regionalni pomen, stopnjo ohranjenosti in kvaliteto starejših območij. Naselje je namreč obravnaval kot živ organizem, ki se nenehno spreminja in razvija, zato je menil, da ureditev mesta ni nikoli dokončna. Tako je manjše kraje in prostore za vsakdanje življenje obnavljal z občutkom za izročilo in smislom za napredek.

Za naselja, ki so se do takrat razvijala brez kakršnegakoli načrtovanja, si je zamislil celostno ureditev. Razmišljal je na osnovi dveh temeljnih izhodišč, na prvem mestu so bile potrebe vsakdanjega življenja in prometa, na drugem pa estetska, umetniška izvedba. Načrtno je organiziral cestne mreže, obvoznice, cestišča, pločnike. Poleg tega pa je ohranjal temeljne značilnosti prostora in že obstoječe kakovosti. Največ pozornosti je posvečal vidnejšim točkam v naselju, cerkvi, šoli, gostilni, pokopališču, okoli katerih se je odvijalo javno življenje. V središču vsakega kraja je skušal urediti glavni trg, ki naj bi nosil socialni in reprezentativni pomen. Pomembno vlogo je namenil tudi parkom in drevoredom. Zelene površine je uporabljal kot vmesne člene, znal jih je razporejati tako, da so obenem zamejevali in povezovali dele naselij.

Na ozemlju današnje občine Miren – Kostanjevica je Fabiani izdelal regulacijske načrte za Miren, Bilje, Lokvico, Novo vas, Sela na Krasu, Temnico, Kostanjevico na Krasu in Opatje selo.

V Mirnu je Fabiani leta 1921 zasnoval načrt za celotno ozemlje med Grajskim gričem in vijugasto strugo reke Vipave. Stare poti je primerno razširil in med seboj racionalno povezal različne dele vasi. V načrtu je še predlagal, da bi območje, veliko 45 x 300 metrov, rezervirali za morebiten plovni kanal Jadran – Donava. To zamisel, ki so jo številni načrtovalci obravnavali že v obdobju avstro-ogrske monarhije in je bila ponovno aktualna v 80. letih 20. stoletja, je Fabiani podrobneje razvil in predstavil po drugi svetovni vojni.

V načrtu za delno regulacijo Bilj iz leta 1922 je Fabiani združil dve ločeni naselji. Težišče je ustvaril sredi ravnih polj, ki so pripadala neki vili (najbrž je mišljena vila Savnik). Predlagal je tudi, da bi kasneje postavili krožno cesto, ki bi povezovala naselji z mlinom na Vipavi.

Med načrti za kraške vasi sta Opatje selo in Kostanjevica najbolj značilna. Pri obeh je upošteval tipično gručasto ureditev stavb okoli središča.

Opatje selo je bilo med prvo svetovno vojno skoraj v celoti uničeno. Fabiani je leta 1921 obnovo načrtoval na osnovi prejšnjega stanja. Vzdolž glavne ceste z goriške strani se najprej odpira trg, ki ga obkrožajo drevesa, v središču vasi pa si je zamislil zaporedje dveh trgov, dveh različnih prostorov, ki se med seboj dopolnjujeta. Glavni poudarek obeh je na novo zgrajena večja cerkev. Njeno pročelje rahlo izstopa iz linije stavb, kar predstavlja zožitev, zaključek enega in začetek drugega, manjšega trga. Učinek izstopajoče cerkve je Fabiani želel poudariti z drevesi vzdolž stavbnih fasad. V naselju je zasnoval še manjše trge, uredil je tudi okolico pred vhodom na pokopališče in ustvaril še en javni prostor. Obnovo je zastavil sodobno in širokopotezno. Cestno omrežje zaznamujejo široke ulice in glavna cesta, ki naj bi bila po Fabianijevi zamisli široka 12 metrov, v središču vasi naj bi se razcepila v dve, nekoliko ožji cesti. Predvidena je bila tudi krožna cesta, široka 12 metrov. Kljub temu, da obnova ni bila v celoti izpeljana po Fabianijevem načrtu – tudi trga ob cerkvi sta zgrajena v okrnjeni obliki – se je naselje dobro prilagodilo nadaljnjemu razvoju.

Fabiani je za Kostanjevico na Krasu, ki je bila med prvo svetovno vojno ravno tako skoraj v celoti porušena, zasnoval monumentalno ureditev. Vas leži na južnem pobočju vzpetine, na vrhu pa je že pred vojno stala cerkev s pokopališčem.

Fabiani je v regulacijskem načrtu iz leta 1921 predvidel izgradnjo več trgov, mrežo novih cest, širitev obstoječih in sodobno urejena križišča. Zamislil si je velikopotezno obnovo, ki naj bi spodbudila razvoj kraja, vendar večina zamisli ni bila uresničena. Zgradili so mrežo glavnih cest v obliki zvezde, dve novi križišči na začetku vasi, iz smeri Temnice in Vojščice, ter novo središče na vrhu. Arhitekt je osrednji del zasnoval kot parkovno urejeno akropolo, obzidano s kamnitim podpornim zidom, z novo cerkvijo, župniščem in pokopališčem. Prilagodil se je padajočemu terenu in si v načrtu zamislil štiri ploščadi na različnih nivojih okoli cerkve, z drevesi, zidovi ter povezovalnimi stopnišči. Cerkev naj bi stala na visokem zidu na najvišji točki, drevesa pa naj bi trge povezala v celoto in jo omehčala.

V Temnici, ki leži na vzpetini sredi kraške planote, je Fabiani načrtoval osrednji vaški prostor. Na enem koncu stoji nova cerkev sv. Petra, na drugem pa večje poslopje, ki je bilo takrat namenjeno sedežu mestne hiše, poštnemu uradu in župnišču. V stavbi je bila nekoč tudi dvorana vaške skupnosti, z vhodom skozi razgledno ložo, kjer se odpira pogled na kraško planoto in Tržaški zaliv. Celoten trg nosi arhitekturne elemente, ki dajejo zgodovinski vtis. Drevesa zamejujejo nepozidan rob trga in poudarjajo vhod v cerkev. V regulaciji je bilo predvideno nadaljevanje strnjene obzidave trga proti vasi, vendar ta ni bila izvedena. Cerkveni trg se povezuje z vaškim, ki se pred pokopališčem zaključuje z nasadom lip in poslopjem, v katerem je bila nekoč vaška gostilna. Na drugi strani vasi je bilo ob cesti zgrajeno šolsko poslopje z ložo.

V Selih na Krasu, ki ležijo na robu planote in so odmaknjena od glavnih prometnih cest, je Fabiani načrtoval trg pravokotne oblike s cerkvijo. Na trgu je še večja javna stavba, kjer je sedež krajevne skupnosti. Trg je osrednji del vasi in nosi družaben ter reprezentativen pomen. Na nesezidani stranici je Fabiani predlagal posaditev dreves, ki bi zaključila prizorišče in ga ločila od ceste. Dreves pa niso zasadili po načrtu, zato ostaja velik prazen prostor pred cerkvijo nezaključen.

Načrt za delno regulacijo Nove vasi je nastal leta 1922. V njem je bila predvidena obnova dvajset porušenih zgradb, razširitev ulic na 6 metrov, razširitev regionalne ceste na 8 metrov in ureditev trga-ploščadi pred cerkvijo.

Za Lokvico, ki je bila med vojno v celoti porušena, je bila predlagana obnovitev brez sprememb. Po mnenju Marca Pozzetta, ki je Fabianijevo delo preučil in objavil, za naselje ni bil predviden večji razvoj.

Fabianijevi regulacijski načrti so bili le deloma izvedeni, kljub temu pa nosijo kraji njegov pečat. Povojno obnovo Goriške je zasnoval z jasnim pogledom na prihodnost, predvidel je rešitve, ki so se izkazale za pravilne in so še danes aktualne.


Katarina Brešan



Literatura:


Ljubljana, 2008










Tags: današnje občine, ozemlju današnje, načrti, maksa, današnje, regulacijski, območju, občine, miren, fabianija